Najtežje se je soočiti z resnico. Tako, ki nam ni všeč. Ki si je ne upamo in nočemo priznati. Najtežje je pri sebi razčistiti zadeve, zunanji svet pravzaprav sploh ni pomemben. Najtežje se je soočiti z lastno intimo in čustvi.

Znana drama Mačka na vroči pločevinasti strehi ameriškega dramatika Tennesseeja Williamsa se ukvarja z več temami, od socialnega nivoja življenja, odnosov znotraj družine, zakonskega para, do problemov s spolnostjo. Konec koncev pa je vse to povezano, kot pove Velika mami (Jožica Avbelj): „Če v zakonu kaj ne štima, potem ne štima tam.“ Buljanov(sk)a uprizoritev se osredotoča predvsem na spolni vidik zgodbe o ameriški družini. Največ problemov imamo posamezniki namreč prav na tem, najbolj intimnem področju naših osebnosti.

Najprej je na vrsti zgodba Maggie (Jana Zupančič), mačke na vroči pločevinasti strehi. Ta mačka je odločena, da ne bo skočila s pekoče pločevine in bo vztrajala, dokler bo v njej še volja do borbe, dokler še ne bo imela tistega izgleda poražencev. Njen mož Brick (Jure Henigman) noče spati z njo, on samo pije. Zakaj? Je seksualna iskrica med njima res že ugasnila? Trdi, da bi se v trenutku ubila, če bi bilo to res. Ona se noče vdati. Vidimo pa, da ne glede na to, kaj naredi s svojim telesom in katerih erotičnih tehnik se posluži, Brick ostane otopel in si samo natoči nov kozarec viskija. Zakaj?

Saj on ne ve. Še. Oziroma, bolje povedano, on ve, ampak si noče priznati. Ker se mu resnica gnusi. Hkrati pa se mu gnusi zlaganost. Njegova zlaganost. Ta ga navdaja z gnusom, ga sili v pitje, ker se hoče znebiti tega gnusa, ker hoče doseči tisti magični klik, s katerim pobegne realnemu svetu. Zanimivo je, da vsi ostali liki resda zaničljivo govorijo o njegovem odnosu s Skipperjem (Matej Puc), a največ odpora do morebitne homoseksualnosti izraža prav Brick. To je edina tema, o kateri ne govori apatično, ob omembi katere se pokaže, da mu ni vseeno. V predstavi je torej izrazito poudarjena njegova psihološka pot od samozanikanja do spoznanja, zakaj zaman išče uteho v pijači.

Vendar ni edini, ki laže sam sebi. Tudi Veliki očka živi v zanikanju. V zanikanju lastne smrtnosti, telesne bolečine, fizičnega konca. To je resnica, ki je niti Velika mami noče sprejeti. „Kdo pa se lahko sooči z resnico? Ti?“

Vsak ima pač svoje strahove, svoje travme, svojo temno plat, svoje najglobje skrivnosti. Pogosto jih drugi ljudje vidijo, sami pa jih ne prepoznamo, oziroma (kot že večkrat poudarjeno) jih nočemo prepoznati. Pot do resnice je namreč polna odpora, jeze, napora, strahu, agonije, tesnobe in podobnih negativno zaznamovanih občutkov, skozi katere je treba prebroditi, jih premagati in se soočiti z njimi. Se soočiti z odgovornostjo lastne eksistence. Se soočiti s samim sabo.

***

Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.

Povezave:

Bilten FBS 1
Bilten FBS 2
Bilten FBS 3
Bilten FBS 4