Viktorija Aleksovska, 21. 10. 2011

Sladko-kislo življenje

Prispevek iz Biltena FBS 8: Roland Schimmelpfennig, Zlati zmaj (Tekmovalni program in Showcase 46. Festivala Borštnikovo srečanje, na sporedu 20. 10. 2011, ob 19.00).

foto Agnese Divo

Kdo še ni jedel slastne kislo-pekoče juhe? Komu se ne cedijo sline ob ocvrtih bananah, politih z medom? In komu se še ni porodilo vprašanje, koliko stavkov v slovenščini se mora naučiti en kitajski natakar? »Dober dan.«, »Za dva?«, »Kaj za spit?«, »Kaj boste jedli?«, »Sedem evrov osemdeset, prosim.« in »Hvalaadijo!«, torej šest.

Ko obedujem v kitajski restavraciji in opazujem (pre)številne zaposlene natakarje, si ne morem kaj, da ne bi čutila usmiljenja, ko mi vsako jed prinese drug natakar s karseda največjo ustrežljivostjo. Saj se mi ni treba klanjat, jaz sem samo prišla na meniško pojedino! Ob njihovi ponižnosti dobim slabo vest. Oni so prišli iz drugega konca sveta, iz druge kulture, iz druge jezikovne skupine sem zato, da meni ponižno postrežejo meniško pojedino. Sprašujem se, ali je življenje v Evropi res boljše. Ali so zadovoljni, ker lahko nam »starocelincem« strežejo njihove specialitete? Ali je za njih goveji zrezek s praženim krompirjem ravno tako eksotična jed, kot je za nas ocvrta riba z ananasom in čebulo? Ali tudi oni, v primeru da zbolijo, lahko zjutraj pokličejo šefa restavracije in rečejo »danes me ne bo v službo.«?

Vsa ta in še katera druga vprašanja so se mi ponovno prikradla v misli ob včerajšnji predstavi Rolanda Schimmelpfenniga Zlati zmaj. Prizorišče kuhinje v kitajsko-tajsko-vietnamski restavraciji nas je opomnilo na kruto neusmiljenost azijskih priseljencev, ki sicer imajo delo, nimajo pa dokumentov, da bi lahko uživali osnovne državljanske pravice. Glede na to, da je njihova domovina preveč oddaljena in se ne morejo na vrat na nos vrniti, kadar želijo, morajo poprijeti za kakršno koli delo, ki jim kupuje vsakdanji kruh. Njihovo priseljeniško življenje morda ni najbolj idealno, pa vendar je očitno boljše od tistega, ki bi ga imeli v domači deželi. Zato pod krinko vljudnosti in prijazno opravijo potrebno delo, četudi pri tem tvegajo svoja življenja. Režiser Janusz Kica se je poslužil t. i. potujitvenega efekta, kar pomeni, da igralci igrajo obrnjene vloge: ženske igrajo moški, stari igrajo mlade like in obratno. Napetost igre vzdržuje prekinjanje scen ravno v trenutku, ko je dogajanje najbolj zanimivo, s čimer stremi k spodbujanju fantazije in inteligence publike. V predstavo so vpletene tudi druge zgodbe, ki se dogajajo v stavbi restavracije, in dajejo širši pogled na življenje zaposlenih v restavraciji.

Kitajski pregovor pravi: ko raja več ni, se moramo vsaj boriti proti peklu. Kje je tu raj in kje pekel?

***

Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.

Povezave:

Bilten FBS 1
Bilten FBS 2
Bilten FBS 3
Bilten FBS 4

 

FBS

Povezani dogodki

Katarina Košir, 22. 10. 2011
Osmrtnica
Katja Černe, 22. 10. 2011
Prodati dušo za Mefista
Katja Černe, 15. 10. 2011
AGRFT gostuje
Katarina Košir, 15. 10. 2011
Prazno platno, ki kliče po barvah resnice
Katja Černe, 22. 10. 2011
Zakaj.
Rok Andres, 16. 10. 2011
Misli ob Slikah
Vita Zgoznik, 17. 10. 2011
Pravljica
Ana Obreza, 17. 10. 2011
Za funt mesa beseda besedo da
FBS, 17. 10. 2011
Uvod v ekonomijo?
Vita Zgoznik, 18. 10. 2011
Umetnost = življenje.
Viktorija Aleksovska, 18. 10. 2011
Drama in dramatika v besedah
Katarina Košir, 22. 10. 2011
Kdo ali kaj je gledalec?
Katja Černe, 19. 10. 2011
Goga, prestolnica Slovenije
Ana Obreza, 19. 10. 2011
Bartleby, pisar
Viktorija Aleksovska, 19. 10. 2011
Kultura vs. protest
Mojca Ketiš, 20. 10. 2011
Mačka na vroči pločevinasti strehi
Katja Černe, 21. 10. 2011
Moč zapeljevanja
Katja Černe, 21. 10. 2011
"Gnus. Lažnivost."
Viktorija Aleksovska, 19. 10. 2011
Kultura vs. protest
Viktorija Aleksovska, 26. 10. 2013
Ali Madonna hodi v gledališče?
Viktorija Aleksovska, 19. 10. 2012
Predstavitev knjig