Med pisanjem priporočila me je dosegla vest, da je avtor na festivalu Teden slovenske drame za besedilo prejel nagrado Slavka Gruma za najboljše novo slovensko dramsko besedilo, česar sem se vsekakor zelo razveselila.

Tih vdih je intimna zgodba, ki bi se lahko odvijala v katerikoli vaški bajti, predmestni hiši ali mestnem stanovanju. Besedilo govori o času, ki neizbežno mineva, minevanja pa se najbolj zavemo v trenutkih, ko se čas – sploh ne nujno glasno – prelomi. Govori tudi o prostorih, ki v nekem trenutku postanejo preveliki in pretihi, da se zdi, kot bi skupaj s stanovalcu zadrževali dih in čakali. Besedilo govori tudi o bližini oziroma njeni odsotnosti, saj so nam ljudje, s katerimi smo obdani, nemalokrat isto daleč ali celo dlje od tistih, ki jih ni več. In ker prevečkrat nismo zmožni izraziti tistega, kar čutimo, postajajo premolki vedno daljši, dokler tišine na koncu ne prekinjajo le tihi v(z)dihi.

Povezava: Tih vdih