Hvala, draga Tamara Matevc, za povabilo k štafetni igri Izvolimo dramo in hvala, SiGledal, da si, da se lahko beremo.
V branje predlagam dramski tekst izkušenega, večkrat nominiranega in nagrajenega pisca ter vsestranskega umetniškega ustvarjalca Roka Vilčnika Učinek kobilice (2010).
Ko sem izbirala, katero Rokovo dramsko besedilo, ponujeno na SiGledalu, bi priporočila v branje, sem bila hipoma navdušena nad odličnim humorjem priporočene drame. Pisati odličen humorni tekst je prekleto težko. In ker ga avtor vrhunsko obvlada, je brati takšen dramski tekst pravzaprav absolutna nuja.
Moje navdušenje nad besedilom je nekoliko tudi posledica dejstva, da se zgodba zaradi medicinskega posega razširi na različna kompleksna vprašanja.
Sem namreč še nekoliko pod vtisom svojega zadnjega dramskega besedila Vsi moji starši, nikogaršnja jaz, ki se vsebinsko dotika sicer redke, a vsekakor možne absurdne in moralno ter pravno vprašljive situacije, do katere pride, ko ima otrok lahko dejansko pet staršev (starša, ki sta dala genetski material, surogatno mater, ki je otroka donosila in rodila, in še socialna starša).
Tudi Rokova drama vsebinsko preigrava ekstremno situacijo, v kateri se znajde glavni junak, in večplastne posledice takšne situacije. Maddyju namreč v bolnici proti njegovi volji oziroma pomotoma zamenjajo spol oziroma spolni organ. Uspešen športnik tik pred poroko ostane brez moškosti in dobi najlepšo možno vagino. Ekstremna zgodba, ki pa življenjsko ni nemogoča – po reku »Živemu človeku se lahko vse zgodi« – je kljub svoji tragiki predvsem ekstremno humorna. In ravno avtorjev humor je briljanten, inteligentno doziran in posut od začetka do konca teksta; tudi takrat, ko gre za absurdno, boleče in mukotrpno stanje glavnega protagonista. Z Maddyjem seveda globoko sočustvujemo, vendar smo z njim tudi takoj, tako rekoč istočasno, na svetli strani njegovega novega življenja. »Look at the bride side of life,« ga opozarja tudi medicinska sestra Zoe, zlasti pa njegov prijatelj Bobby – s humorjem, kakopak.
Kljub dovršeni formi in izvirni vsebini se včasih zgodi, da kakšnemu dramskemu tekstu umanjka tista lahkotnost besede, da pisava oziroma jezik, kot rečemo, tečeta kot namazana. No, to se pri Roku Vilčniku zagotovo ne zgodi, zlasti ne v Kobilici. Učinek kobilice je zagotovo učinek takšnega humorja, ki bi si ga želeli v velikih skokih. Jezik in humor sta od začetka do konca v enaki kondiciji, vmes nič ne opešata. Sta kot kak Godardev film, kjer protagonist v nemogoči situaciji teče v temnem in težkem plašču z briljantno lahkotnostjo in predvsem v stilu.
Štafetno palico predajam dragi Leji Jurišič, plesno-gledališki divi, svoji kolegici po izobrazbi. In ja, tudi zato, ker je ples glede želje po umetniškem ustvarjanju moja prva ljubezen. Zelo me zanima, kakšen tekst bo priplesal izpod njenih rok.
Povezava: Učinek kobilice