Blaznost igre nas že s samim naslovom uvaja v svet, ki ni uravnovešen – svet tragedij, absurda, norosti, neumnosti in zločinov ... kjer pa posameznik (ta kierkegaardovski posamičnik) nase vzame odločitev vztrajanja – upiranja in "igranja naprej" kot etično voljo do igre, lastne preobrazbe in rasti.
Spati, sanjati in igrati naprej ... navkljub globalni neumnosti upesniti svoje sanje in kot Camusev uporni človek odigrati in odpeti svojo vlogo, svoj "dober dan" vsakdanjosti in se "posmehniti" smrti.
"Homo ludens" novega tisočletja, ki se še zmeraj odkriva in prepoznava skozi igro in igranje.
Povezava: Blaznost igre