Aleš Jan v knjigi Slišati sliko, videti zvok kot rojstni dan prve svetovne radijske igre navaja 15. januar 1924. Prva radijska igra na Radiu Slovenija je bila predvajana 25. decembra 1928. Šlo je za v živo izvedeno uprizoritev dramskega besedila Petrčkove poslednje sanje Pavla Golie. Že naslednje leto so na Radiu Slovenija predvajali 29 uprizoritev, radijska igra je postala stalni del programske sheme. Na začetku so na radiu predvajali pretežno interpretacije slovenskih in svetovnih klasičnih dramskih besedil. Prve 'prave' radijske igre, napisane posebej za radijski medij, so začele nastajati v drugi polovici tridesetih let. V tistem času iger še niso snemali, zato so se ohranila le besedila.
Radijska igra je posebna umetnostna zvrst, ki je do določene mere sorodna dramskemu besedilu, namenjenemu uprizoritvi na gledaliških odrih, zaznamuje pa jo 'odsotnost slike'. Celotno dogajanje mora biti 'uprizorjeno' z zvoki – poleg besed je stalnica uporaba takšnih in drugačnih zvočnih učinkov in glasbe, ki nadomeščajo vizualnost ‒, 'sliko' pa si morajo v glavi ustvariti poslušalci sami. Pri tem jim je včasih v pomoč tudi pripovedovalec, ki govori 'vezni tekst' in komentira dogajanje. Čeprav radijska igra praviloma nastane na osnovi napisanega besedila, besedilo – priredba dramskega besedila ali romana, izvirni radijski scenarij ali z dramaturškimi črtami prilagojeno besedilo – po besedah urednice igranega programa na Radiu Slovenija Gabrijele Gruden »še ni radijska igra – avtor besedila za radijsko igro ni avtor radijske igre. Le-ta nastaja z zvočno upodobitvijo in arhiviranjem posnetka in je kot radijska igra uresničena le v času, ko je predvajana.«
Radio Slovenija danes predvaja šest radijskih iger tedensko, poleg premier so na sporedu tudi ponovitve ter občasno produkcije drugih studiev (Radia Maribor, Radia RAI – Trst A), zunanje produkcije in koprodukcije z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. V arhivu Radia Slovenije je shranjenih več kot 4500 radijskih iger, vsako leto nastane okoli 30 novih del.
Kot je povedala Gabrijela Gruden, je radijska igra kot edina izvirna radijska govorna umetnostna zvrst zaradi svoje nezavezanosti stvarnemu na nek način obvezana raziskovati tudi svoj medij. Po eni strani je prisiljena k samoizpraševanju, ali sploh ima prihodnost in kako si jo bo zagotovila. Po drugi strani pa ima »velik potencial za preobrazbe« in je nekakšen laboratorij, v katerem se preskušajo skrajne meje radijskega medija. Razvoj kratke forme, tesna povezava s spletom, hibridni formati, reciklaža, sekundarni teksti, povratek na zgodovinski začetek z uprizarjanjem radijske igre v živo, koprodukcije z gledališčem … so posamezni in med njimi tudi nekateri že ustaljeni poskusi. Posrečijo se, kadar jim uspe ohraniti »radijsko samozavest« in osnove radijskega jezika.
V želji, da bi radijske igre dosegle še več poslušalcev, se je ekipa spletnega portala slovenskega gledališča SiGledal v sodelovanju z RTV Slovenija odločila prostor za radijsko igro ustvariti tudi na portalu SiGledal (http://veza.sigledal.org/radijske-igre/). Po seznamu radijskih iger je mogoče brskati s pomočjo iskalnika, ki omogoča iskanje po različnih parametrih (avtor, naslov, režiser, kategorija). Zbirka se s pomočjo avtomatiziranega skripta, ki preverja dostopnost zvočnih posnetkov, dnevno dopolnjuje. Prenos podatkov o radijskih igrah ter dopolnjevanje z novimi igrami potekata torej samodejno glede na dostopnost in ažurnost radijskih feedov oziroma virov podatkov.
Brskati je mogoče po radijskih igrah tako slovenskih kot tujih avtorjev. Nekatere radijske igre so nastale po predlogah, ki so pravzaprav namenjene gledališki uprizoritvi. Takšna besedila morajo biti za radijsko izvajanje seveda prirejena. Gabrijela Gruden v članku Radijska igra: produkcijski dialog z lastnimi in drugimi mediji navaja tri načine priredb: pri t. i. repetitivnem načinu se že uprizorjena predstava v novi, za radio prirejeni režiji po prirejenem scenariju v celoti posname in zmontira v studiu; pri t. i. multimedijskem načinu gledališka in radijska uprizoritev nastajata z istimi izvajalci sočasno, vsaka v svojem mediju; pri t. i. postprodukcijskemu načinu pa se posnetek gledališke predstave v studiu tonsko in vsebinsko (z okrajšavami, a brez neavtentičnih dodatkov, z ritmiziranjem, zvočno obdelavo itn.) prilagodi radiofonskim zakonitostim. Uprizoritev v tem primeru odlikuje zvočna dokumentarnost žive gledališke predstave, vključno z odzivanjem občinstva.
Vabljeni: http://veza.sigledal.org/radijske-igre/! Ob pomoči iskalnika in z nekaj kliki se bodo razprli na prvi pogled morda res nevidni svetovi, ki pa se ob poslušanju pokažejo v neizmerni barvitosti.