V drami spremljamo dva soseda, ki zavzeto čuvata zadnji kozarec vode. Sedita, gledata v kozarec in pazita, da jima voda ne uide. Naporno, a zanimivo delo, pravita. Nikoli se nič ne zgodi.
Odločena sta napisati pismo za obiskovalce, ki vsake štiri leta pridejo pogledat to njuno vodo, se zapodijo vanjo kot tepci, stojijo v njej do kolen in zrejo v svojo podobo, nato pa stečejo naprej. Pišeta, a ne najdeta niti pravega vrstnega reda besed niti prave ostrine. Pišeta, dokler ne popišeta vseh listov edinega zvezka. Pišeta do zadnjega lista, na katerega zapišeta prave besede, se objameta in nadaljujeta s čuvanjem zadnjega kozarca vode.
Tekst priporočam v branje vsem ljubiteljem absurdnih situacij in neabsurdnih vprašanj.
Povezava: Čuvaja zadnjega kozarca vode