Maša Pelko, SiGledal, 7. 4. 2013

Brez ravnodušnosti, prosim

Pričakujemo, da bomo slišani. In da tisti, ki nas slišijo, ne bodo ostali ravnodušni.

Foto Maša Pelko

Na Tednu slovenske drame se je že tretje leto zapored predstavil dramski krožek oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Krog študentov je pred štirimi leti z željo po skupnem dramskem snovanju k sodelovanju povabil profesorja Borisa A. Novaka, ta pa je pritegnil še Vinka Möderndorferja. Po dveh letih omenjenega mentorstva so leto dni delovali sami, potem pa je vodenje prevzela Dragica Potočnjak.

Na vprašanje, kako lahko tako številčen krožek (letos imajo štirinajst članov) sploh kompaktno deluje, odgovarjajo, da so še vedno raztreščeni, a vsaka nova energija pomeni drugačno idejo, ki se je nikoli ne branijo, saj so drug drugemu mentorji in prijatelji, dramaturgi, pisci in režiserji. »Ne gre toliko za postopno prebijanje v gledališki svet, ampak bolj za izjemno priložnost učenja, sodelovanja, prilagajanja in spoštovanja, kar je za nas pomembna izkušnja,« razloži član skupine Iztok Jereb.

foto Maša Pelko
Letos so se predstavili s petimi izvirnimi, vsebinsko in žanrsko zelo različnimi dramskimi teksti oziroma prizori, ki so jih pod skupnim naslovom Naravni proračun tudi bralno uprizorili. Kot so povedali, so na začetku leta prisegali na široko tematiko človekove ujetosti v času in prostoru in potem sledili vsak svojemu intimnemu vzgibu (brez katerega drame sploh ni, pravijo). »Nihče ni šel v frontalni napad krize, politike ali socialnih razmer, a prav ta podton povezuje vse prizore,« pravi Brina Klampfer, ki je članica dramskega krožka že četrto leto. »Poudarek je gotovo, čeprav popolnoma nehote, na socialnih tematikah, saj različne zgodbe povezuje naša ujetost v tukaj in zdaj, ki je seveda zunanje določena, izražena pa skozi naše intimne poglede,« jo še dopolni Bojana Jovičević, ob komparativistki še študentka filozofije in avtorica enega izmed besedil. Naslovila ga je prav Naravni proračun (od koder izvira tudi skupno ime vseh tekstov) ter se v njem poigrala z definicijo naravnosti ter njeno (de)konstrukcijo. Zgodba, postavljena v čas po Stalinovi smrti, sledi Timurju, nekdanjem načelniku taborišča, ki se predstavlja kot »človek brez vesti« (četudi ga ta ves čas zasleduje), in Neimenovanemu jezikovnemu delavcu, ki preizprašuje lasten jezik in z njim svoj obstoj. »Navdih o brutalnem razpadu mehanizmov potlačene vesti sem našla v ruski pričevanjski literaturi, najbolj pa me je pritegnila želja, da bi skozi umetnost ujela in prikazala protislovja zgodovine, ki so danes vedno bolj vidna,« razloži avtorica.

Edini povsem samostojen in celovit je tekst z naslovom Paprika študenta Urbana Pirca. V humor zavita zgodba o stavki, ki nekoga prisili v beračenje, odpira nepričakovane dileme v zvezi z družbenim napredkom.

Tudi za Heleno Čehovin, ki je članica dramske ekipe že od samih začetkov, je bil humor tisti, s katerim je želela predstaviti vse prej kot zabavno socialno okolje, ki pritiska na nas. Prizor o italijanskem zakonskem paru Sergiu in Bruni (kar je trenutno tudi delovni naslov nastajajoče celote) v lahkotnem dialogu prinese posledice, ki se zdijo brezizhodne, četudi od glavnih akterjev neodvisne. Na vprašanje, zakaj komedija, Helena odgovarja, da »je dobro komedijo zagotovo najtežje napisati, saj morajo ljudje ugotoviti, da se smejijo sami sebi«.

Podobno ogledalo družbi nastavlja s svojim delom tudi Alex Devetak, ki pod naslovom Victoria predstavi uglajeno in »popolno« naslovno junakinjo, njej nasproti pa postavlja mlado in neizkušeno novinarko. Konflikt med njima je kritika posameznikovega sprenevedanja: »Lik Victorie sem razvijal že dolgo. Pritegnil me je zaradi konstantnega zakrivanja v popolnost, za katero vsi vemo, da v dejanskih življenjskih situacijah ni dosegljiva. Prav to raziskovanje, kaj vse se v dobi, obsedeni s presežki, skriva pod popolno fasado, se mi je zdelo zelo privlačno in aktualno,«  razloži avtor.

Zadnji prizor, pod katerega se je podpisala Brina Klampfer, je naslovljen Rojstni dan. Postavljen je v družinsko situacijo praznovanja »srečnega dogodka«. »V drami preizprašujem odnos med družinskimi člani, kar je gotovo odsev časa,« pove ustvarjalka in doda »Zunanje pretvarjanje o sreči, ki za štirimi stenami postane poosebljena nesreča, vodi v razpad vrednot in odnosov, v primeru mojega besedila pa v razpad družine

Ko skupino štirinajstih zadovoljnih študentov po bralni uprizoritvi povprašam, kakšnih odzivov si želijo in kam gredo naprej, mi veselo odgovorijo, da jih že čaka Hollywood in nato še Broadway. Po sproščenem smehu pa mirno in resno zaključijo: »Pričakujemo, da bomo slišani. In da tisti, ki nas slišijo, ne bodo ostali ravnodušni.«

TSD

Maša Pelko, SiGledal, 8. 4. 2013
“Hudič v božji podobi režira naš konec”
Nika Arhar, SiGledal, 8. 4. 2013
Ne gre za sočutje do dramatikov, ampak za ...
Anja Bunderla, SiGledal, 5. 4. 2013
»Čudna sreča (biti dramatik)«
Anja Bunderla, SiGledal, 30. 3. 2013
»Je to potem teater, če je v bistvu kar resnica?«
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 29. 3. 2013
Jasna Žmak: Mladi dramatiki so marginalizirani po vsej regiji
Anja Bunderla, SiGledal, 28. 3. 2013
»Če bi lahko, bi delal samo slovenske igre«
Anja Bunderla, SiGledal, 6. 4. 2013
»Kar me zanima, je dobra predstava«
Jasmina Založnik, SiGledal, 2. 4. 2013
Ljubezni se ne sme ubiti
Maša Pelko, 4. 4. 2013
Koliko dram(e) še?
Maša Pelko, SiGledal, 26. 8. 2013
»Super so ti Mladi levi, moram reči«
Maša Pelko, SiGledal, 31. 8. 2013
Umetnost imamo zato, da ne bi umrli od resnice
Samo

Fino, fino, video zelo popestri zadevo in jo naredi še zanimivejšo. Bravo, Maša!

7. 4. 2013

Brina

Super Maša! Ta posnetek je čista zmaga. In naša neprecenljiva čistilka <3 ....

7. 4. 2013

Bojana

Dober prispevek, Maša! Naslov je res ustrezen. :)

7. 4. 2013