Žirija v sestavi dramaturginja Diana Koloini (predsednica), režiser in dramaturg Alen Jelen, dramaturginja Martina Mrhar, igralec Peter Musevski in dramaturg dr. Tomaž Toporišič je nagrado Slavka Gruma podelila dramskemu besedilu Komedija o koncu sveta, na SiGledal pa smo se ob 45. obletnici poklicnega delovanja Evalda Flisarja udeležili okrogle mize, ki je potekala v sklopu Tedna slovenske drame in ki jo je vodil literarni kritik Matej Bogataj.

Letošnji Grumov nagrajenec umetniško ustvarja že 45 let. Njegov opus obsega radijske in televizijske igre, dramske tekste, prozo, prevajalske dosežke in esejistiko. Flisar, ki dramsko pisanje uvršča med “obrobne dejavnosti”, je prvo dramo napisal pri trinajstih letih in jo uprizoril za prijatelje v vaškem skednju, “občinstvo pa se je porazgubilo že po prvih petih minutah”. Danes je eden najbolj prevajanih in uprizarjanih slovenskih avtorjev v tujini. Od tod tudi naslov tokratnega pogovora: “Od vaškega skednja do odrov v svetovnih velemestih.”

Njegova dela so prevedena v več kot trideset jezikov. Na letošnjem Tednu slovenske drame so v sklopu spremljevalnega programa gostovala kar tri tuja gledališča (belorusko, japonsko in tajvansko) z najnovejšimi uprizoritvami štirih njegovih dram.

Prepoznaven dialoški slog, za katerega Flisar pravi, da se ga je priučil pri pisanju radijskih iger za londonski BBC, je po Bogatajevem mnenju njegov stalni spremljevalec in dela tudi njegovo prozo dramatično. Na vprašanje, ali s tem prijemom določa tudi svojo ciljno publiko, avtor odgovarja, da mu je takoj, ko lik spozna, jasno, ali se bo razvil v dramski konflikt ali epsko, romaneskno potovanje, nima pa to nobene povezave z bralci. “Ciljne publike si nikoli ne določam, prav tako ne razmišljam o tem, kaj hoče drama povedati. Na meni je, da dogodek prikažem, o mojih namerah pa me običajno obvestijo kar bralci ali gledalci sami,” pove ter doda, da si vsako napisano dramsko besedilo v mislih postavi na oder.

V svoji karieri se je preizkusil tudi kot gledališki režiser. Ob tem ugotavlja, da je lastni tekst skoraj vedno v celoti izmaličil, kar kaže na to, da uprizoritev potrebuje dve popolnoma različni vlogi: režiserja in dramatika. Zase pravi, da se mu v ustvarjalnem procesu njegova notranjost zdi kot razdeljena na več mafijskih skupin, ki bi se med seboj rade prepirale. Prav ta nepredvidljivost pa je tudi dobra možnost za poistovetenje s svojimi dramskimi protagonisti. Ko vprašanje nanese na mitske zgodbe, ki so pogosto podlaga njegovih dramskih tekstov, prizna, da večina njegovih del združuje literarne preteklosti in zdajšnjosti. “V današnjem času ni druge možnosti, kot da se zavedaš, da so o problemih, ki jih želiš predstaviti, pisali že drugi. Tega ne moreš ignorirati, lahko jih samo posodobiš in artikuliraš glede na okolje in prostor. Še danes sta zame vsaka ljubimca, kjerkoli ju poiščemo, v nekem pogledu Tristan in Izolda,” razloži Flisar.

Do sedaj že dvakratni Grumov nagrajenec (Kaj pa Leonardo? in Nora Nora) se v najnovejšem dramskem besedilu ukvarja s pogledom na modernost in, četudi v metaforo zavitim, propadom sveta. Pravi, da za resno analizo teksta še ni minilo dovolj časa od njegovega nastanka. “Vendar menim, da naslov pove vse. Ljudje, ki vsak dan gledamo na razmere, ki smo jih sami ustvarili, kot na grožnje našemu preživetju, ne naredimo pa ničesar, da bi problem rešili. Hkrati pa za vsakim, ki poda pobudo za reševanje, stoji pohlep in čudna, izmuzljiva identiteta. To je drama o človeku, ki kot nepopolno bitje obstaja v svetu, od koder je bil Bog izgnan in je njegovo vlogo že dolgo tega prevzel hudič, ki v božji podobi režira naš neizogibni konec,” pojasni Flisar.

Kakšna pa je po mnenju dramatika, ki so ga uprizarjali vse od Kalkute, Džakarte, Kaira do Tokia, vloga gledališča v svetu, ki “drvi v svoj konec”, in kako vidne so lahko spremembe, ki jih ustvarja v družbi? Evald Flisar trdi, da nobena sprememba ne more biti določena vnaprej, zato je tudi teatrski svet, kot življenje samo, le skupek naključij, ki jih osmislimo. “Vloga dramatike meri na posameznika, ki se z doživljanjem in odzivom spreminja, obogati in ustvarja svoje bistvo, na družbeni ravni pa je njena naloga praktično neizvedljiva, saj smo v današnjem času preveč zasičeni z banalnostjo in trivialnostjo, ki ju proizvajajo predvsem mediji,” premišljuje ter zaključi: “Gledališče je samo za izbrance. Tiste, ki znajo prisluhniti.”