Nekdo ni kdo. Nomen est omen, v nekem mestu pa so vsi brez imen, še celo mesto samo. Vseeno je, vse je vseeno, vse je isto in enako tako v tem mestu tu kot v onem tam, kjerkoli so ljudje privolili, da se odrekajo imenom zavoljo večje politične korektnosti, varovanja osebnih podatkov, standardizacije, produktivnosti, podložnosti ekonomskim silnicam. – Hočeš preživeti? Skrij se. Potuhni se. Bodi enak med enakimi. Kaj praviš? Bodi tiho. Ubogaj. Ne povzročaj hrupa. Ne oblači se v barve. Ne smej se. No, smej se, če ti rečemo! Delaj, kar ti rečemo. Ne delaj, česar ti ne rečemo. Tako preprosto je to. Še vedno ne razumeš? Preberi si zakon. – Preberem si zakon. A še vedno ne razumem. Ampak tega ne bom povedal na glas. Zakaj bi se izpostavljal, zakaj bi vsem priznal, da ne razumem pravil tega sveta, ko pa jih očitno vsi ostali tako dobro razumejo in izpolnjujejo, zakaj, da bi me imeli za neumnega, me zasmehovali? Ne, to pa že ne. Lepo tiho bom podpisal ta obrazec, ki pravi, da bo moje ime strogo zaupno zavarovano in nihče ne bo vedel, da sem uslužbenec neke korporacije, in seveda nočem, da je moj otrok podpisan pod risbico, morda njegova risbica sploh ni narisana po standardih, jaz ne vem, nikoli se nisem ukvarjal s pedagoškimi določili, meni se zdi, da kar … ustrezno riše, ampak to je gotovo še ostanek starševske subjektivnosti, ki se je skušam znebiti na delavnicah za objektivizacijo jaza, kakorkoli, če njegova risbica ni narisana po standardih, on pa bo pod njo podpisan, bo nanj za vedno legla senca in sramota nesposobnosti, čeprav bi se morda lahko kdaj kasneje še vedno izkazal za koristnega in standardnega državljana, ampak če zaostaja že sedaj, najbrž ni kaj prida, ukinitev naravne selekcije nam je prinesla nekaj zapletov, še dobro, da imamo nekaj pravil in določil, ki nam pomagajo prepoznati šibkosti in popraviti napake, počistiti packe, iztrebiti posebnosti, zatreti nepopolnosti ... – Ti je kdo rekel, da govori? Podpiši že in pojdi nazaj delat.
»Ker si človek, kot sem človek sam,
ti – v tvoje dobro – dovoljujem, da nisi človek«
Hvala za dovoljenje, prav rad bi vam ustregel, trudim se že vrsto let, ampak … naj se še tako trudim: nikakor mi ne uspe, ne biti človek. Lahko sem še tako prihuljeno nepremičen, v meni je nekaj … ne le nekaj, ampak kaj, nek kaj, ki mu ne vem imena, tisti kaj, ki mi prinese spanec, tudi ko se mu upiram, ker bi kot spodoben in odgovoren zaposleni rad bedel v skrbi za jutrišnji sestanek, tisti kaj, ki mi zvije gleženj, da ne morem na timbilding s šefi oddelka in nato tiste sobote prvič začudeno ugledam, da moj otrok že skoraj ni več otrok in da bo kmalu treba odganjati mladce v usnjenih jaknah, ki se bodo lepili na podboje vrat, tisti kaj, ki se tega veseli in boji, tisti kaj, ki me spomni na že davno davno preminulega dedka, ko na troli zagledam spečega starčka s polodprtimi usti, tisti kaj, ki me spodbudi, da si oblečem živo vijolične srečenosne spodnjice, tisti kaj, ki obudi okus po domači kisli repi in zahrepeni po štrukljih brez plastike.
»Ko mi je na avtobusu nekdo prvič odstopil sedež, sem se zahvalil, ampak malce grobo. Bil sem užaljen. Mogoče pa sem se le prestrašil. In kolikor se spomnim, prvič pomislil - lahko še vedno zgradim hišo? Se lahko še vedno zaljubim? Lahko še vedno odidem?«
Šestnajst slik besedila Saške Rakef s sodelavci Hodi mesto je upor proti krčenju človeka. V brezdušno temo sistema zapiranja, ki je tako brezhibno plasiran, da ga zamenjujemo za višje dobro, za nekakšen popolni red omike in civiliziranosti, so usmerjeni igrivi žarometi. Igrati se je vendar tako … človeško. Pa si še upamo? Svetloba te mrakobne igre živahno preigrava besede, živo suče misli, z dejanjem boleče zadeva v mesto ranjenosti, daje čutiti bolečino tudi tistim že skoraj zapisanim brezčutnosti. Ne glede na vsa prizadevanja za ukalupljenje in definiranje človeka, človečnosti in človeškosti čutenje ostaja onkraj meja nadzora. In začutiti bolečino je prvi klic k sočutju – prav sočutje pa je tisto, ki nas oživlja v polnost nepopolnega človeškega življenja ter nas kliče k spremembi. Da bi si spet upali igrati – pa ne zgolj igro, temveč edino resnično, življenje.