Prešernovo gledališče Kranj in Anton Podbevšek Teater
Ivan Cankar (Blaise Pascal, Étienne de la Boétie, G. W. F. Hegel, Louis Althusser)::
Hlapci / Komentirana izdaja
Premiera: 15.3.2010 v APT Novo mesto
Koncept in režija:Matjaž Berger
Dramaturgija:Nana Milčinski
Kostumografija: Alan Hranitelj
Glasba:Peter Penko
Scenografija: posvetilo Matjaža Bergerja Marini Abramovič in NSK
Lektura:Barbara Rogelj
Igrajo:
Župnik: Borut Veselko
Nadučitelj:Igor Štamulak
Učitelji:
Jerman:Primož Pirnat
Komar:Peter Musevski
Hvastja:Peter Harl
Učiteljice:
Lojzka:Vesna Pernarčič Žunić
Geni:Darja Reichman
Minka:Vesna Slapar
Zdravnik:Pavle Rakovec
Anka:Jana Menger
Jermanova mati:Jadranka Tomažič
Kalander:Pavle Ravnohrib
Kalandrova žena:Aleksandra Balmazović
Pisek:Uroš Potočnik
Komentarji: Vesna Jevnikar, Matjaž Višnar
Cankarjevi Hlapci so eno najintrigantejših in najaktualnejših slovenskih besedil, četudi izdani pred točno stoletjem nazaj, ko je bila – kakor je v Sloveniji stalnica tudi v novejših časih – politična situacija zaostrena, mnenje ljudi pa deljeno in pogosto (individualno) provokativno. Režiser Matjaž Berger je na štirideseto obletnico prve uprizoritve Hlapcev slednje postavil skupaj s komentarji, ki predstavi dodajo epski predikat; v rednih intervalih so se prikazovali na velikem platnu in se smotrno infiltrirali v dogajanje na odru.
Hlapci so vnovič dosegli svoj – kot ga je za tovrstno gledališče predvidel že Brecht – namen: občinstvo vzpodbuditi k razmišljanju, ga ziritirati, vznemiriti in morda-šokirati. Berger se je poslužil elementov, ki so efektivno (linearno) spremljali vsem dobro (po)znan siže in na koncu ustvarili gledališki event, nekakšen ˝schnel Kurz˝ filozofije in estetike, integrirane v množico gledaliških znakov. Med slednjimi najbolj – tudi zaradi žareče rdeče – ostane v spominu ikonografija NSK-aja.
Scenografija zavzema del avditorija, kjer bel oder eksplicitno razpolavlja ˝leve˝ in ˝desne˝, posamezni igralci pa nanj vstopajo kar po poti občinstva in precej akcij opravijo še pred četrto steno. Zanjo se skriva skromna in hladna scena, ki jo tvorijo po tleh posut pesek in trije ˝balkoni˝, ki omogočajo fleksibilnost premikov. Četrta stena je tokrat v resnici najbliže materialni steni, saj sestoji iz bele mreže, ki zabriše – a s pravo mero občutka - percepcijo odrske slike, tako da je fokus pogleda natančneje usmerjen na ˝pisto˝, po kateri se sprehajajo igralci. Čisti začetek je plesna estetika, ki ob spremljavi projiciranih komentarjev ustvarja iluzijo o (potencialn) drugačni sedanjosti, katera pa se razblini takoj ob zajetju celotne postavitvene sfere. Minimalizem poudari neprijetno, nedomačo atmosfero, ki je – četudi ob začetnem zanesenjaštvu in pijanski samozavesti (takrat še) liberalnega učitelja Komarja (Peter Musevski) – povsem umestna ob rezultatu volitev.
Konformizem in vdanost v usodo, kot dva najpomembnejša motiva drame, sta v nekoliko drugem planu izražena tudi v postavitvi, kjer se natanko ve, kdo je ˝bel˝ in kdo ˝črn˝. Mizanscena je natančno določena in zamejena s ponavljajočimi se gibi nekaterih likov ali s sinhronim skupinskim (a ne nujno ubranim – odvisno od napetosti situacije) gibanjem in v večini počasnim, težkim premikanjem župnika (Borut Veselko). Slednji ustvari pristen opozit osamelcu znotraj bitke ideologij, saj diametralno nasprotno – s premišljenimi stavki, nedostopnim ter hladnokrvnim nastopom in ponekod že rahlo nasilno naravo – izriše Jermanovega glavnega nasprotnika. Protagonist Jerman (Primož Pirnat) je namreč odpadnik, etiketiranec znotraj družbe ozkoglednih bojazljivcev, občasno distanciran od perečega dogajanja, vendar vedno središče obregovanja in žaljivih opazk.
Dva pola: prevladujoči – v belo odet – koalicijski pol in liberalni Jermanov (komaj nastajajoči) klan, sta enotna zgolj s kostumsko zasnovo (Alan Hranitelj). Če so sledilci (med njimi je največ žensk-učiteljic) beli, so voditelji ene ali druge stranke oz. mišljenja odeti v črno.
Prav tako kot Cankar, tudi Berger glavni problem vidi – ne v boju dveh nasprotujočih si ideologij (ob tem vprašanju so vključeni Althusserjevi izreki), ki pač krojita celotno družbo -, pač pa v strahu, ki iz ljudi dela z lahkoto upravljane stroje. Pirnat že s svojim fizisom tvori svet zase; čist, nepokvarjen in zvest prvotnemu prepričanju. Črna ovca znotraj krdela nemislečih ovac, ki sledijo le biološkemu gonu za golo preživetje, sam pa se je s kovačem Kalandrom (Pavle Ravnohrib) zoperstavil celotni vasi. Da so tokratni Hlapci v resnici povzetek oz. zmes določenih gledaliških principov in veščin, je najizraziteje opazno pri – sicer tudi v samem tekstu zelo močnem trenutku – množični fizični gonji zoper Jermana, ki se ob končnem zajetju telesa in scenografije transformira v solo performans. Individualna zmaga je postavljena nad kolektivnim (nepristnim/zaigranim) duhom njegovih nasprotnikov, zato Jerman poleg tragike nosi tudi priokus bodoče zmage.
Hlapci so dokazali, da se morajo – četudi ne permanentno – še vedno (ali pa še toliko bolj) nujno igrati. Da se ljudje občasno zamislimo nad trenutno situacijo, ki je posledica vseh preteklih vzorcev in družbeno-političnih klopčičev, ki se nikoli niso razrešili. Hlapci so tudi poklon gledališču in mnogim mislecem ter filozofom, ki so – tako kot naš fant iz Vrhnike – budno spremljali ter (kritično) beležili svet okoli sebe. Ker se na nekatere stvari ne sme nikoli pozabiti. Niti na to, da smo (bili) menda rojeni za hlapce.
Povezave:
- Matjaž Berger na Geslu
- Matjaž Berger na Repu