Najprej bi se želela iskreno zahvaliti Alexu Devetaku za predajo štafetne palice. Ob preletu izbranih tekstov mi je v oči takoj padla pravljična igra Zarja in Svit Tjaše Mislej. Ponujala je namreč točno tisto, kar sem iskala; fantastične elemente, pozitivno naravnanost in usmerjenost na mlajše občinstvo, dokončno pa me je pridobila še z obljubljenim samorogom.
Frajerski Svit in raztresena ekscentrična Zarja predstavljata dva svetova, ki sta kar usojena, da treščita in se konec koncev zatreskata – ni namreč naključje, da obe imeni poimenujeta del dneva. Kako sveže je biti drugačen in kako čudovita je lahko drugačnost nekoga, ki nam veliko pomeni, prikaže avtorica skozi Zarjino neumorno zatrjevanje, da prijateljuje s samorogom. Tu se avtorica nasloni najprej na legendo o samorogu, ki pravi, da se pusti ukrotiti le devicam (samo Zarja ga lahko vidi), potem pa še na legendo o bolj domačem zlatorogu, iz katerega kapelj krvi zrastejo triglavske rože (Zarjin se spremeni v rožni grm). Zarje ne zanima, kaj si o njej mislijo drugi, je pa res, da bi bilo vse skupaj malo lažje, če bi se Svit vanjo zaljubil, zato se zateče po nasvet k Škilibabi, kar pa prinese kup nevšečnosti in zapletov.
Ravno spretno mešanje pravljičnih in urbanih prvin je tisto, kar daje tekstu pridih svežine, navihanosti in mladosti, težko je namreč ostati resen ob razpredanju Zarjine mame cvetličarke, ki se huduje nad idejo, da bi hčeri pustila podariti bodečo vrtnico (»Ne moreš dat fantu vrtnice s trni – ko jo bo prijel, se bo grdo zbodel«), najbolj humoren lik pa je zagotovo Škilibaba, zmedena lokalna čarovnica, ki ima v rokavu vedno kak nasvet, tudi za rast mišic: »Preprosto – jej manj sladkarij in nehaj špricat telovadbo!« Seveda pa ravno ona poskrbi za glavno kolobocijo. Pravljično je tudi število tri, kolikor je v nekem trenutku fantov, ki poskušajo osvojiti Zarjo, in na koncu uspe samo najpogumnejšemu, najzvestejšemu in tistemu, ki ima najčistejše srce. Mladostniški sleng in neposredni, vihravi dialogi med najstniki, ki se ne bojijo starih babnic in vraž, tvorijo lep kontrast s pravljično podobo nežnega samoroga in nabrite čarovnice. Pričakovan srečni konec pa se izteče nadvse prikupno, s povabilom na sladoled in z rahlim omedlevanjem junaka.
Ljudje se bojijo stvari, ki jih ne poznajo, v nekem trenutku umno zatrdi Škilibaba, in proti temu ne moremo nič. Lahko samo ostanemo zvesti svojemu samorogu in upamo, da bo mimo prišel nekdo, ki nam bo o njegovem obstoju verjel na besedo. Zato polna prešernih poletnih misli predajam štafetno palico študijski in kritiški kolegici Kaji Blazinšek, saj sem prepričana, da bo med teksti zlahka zapazila svojega samoroga.
Povezava: Tjaša Mislej: Zarja in Svit