“Nastavim drugo lice. Toda pazi –
potem nastavim tretje lice.
Potem nastavim četrto lice.
Potem nastavim peto lice.
Potem nastavim šesto lice.
Potem nastavim sedmo lice.
Potem nastavim osmo lice.
Potem nastavim deveto lice.
Potem nastavim deseto lice.
Potem nastavim enajsto lice.
Potem nastavim naslednje lice.
Potem nastavim še naslednje lice.
(Brez konca.)”
– Miklavž Komelj
In katero lice bi nastavili, ko ugasnejo luči v dvigalu in ostanemo ujeti z neznanci?
V besedilu Petra Semoliča spremljamo sedem oseb različnih starosti, ki na prvi pogled nimajo nič skupnega, pa vendar jih nekaj povezuje – ujeti so v dvigalu, ki se je nenadoma zaustavilo. Tema, slab zrak, klavstrofobičnost in utesnjenost je le nekaj pojmov, ki bi lahko povzeli začetno dogajanje in občutke. V dvigalu je nekaj skrivnostnega, prav tako je v vsakem posamezniku svojevrstna energija, ki vpliva na ostale prisotne. Majhen prostor, ki daje občutek odrezanosti od resničnosti, postane svet zase, v katerem mora nekdo prevzeti vlogo vodje, nekdo drug pa vlogo žrtve nastalega sistema. Po začetni paniki, ki jo skuša petdesetletni (in s tem najstarejši) Jakob preprečiti, se stanje počasi umiri. Da bi bilo vzdušje bolj sproščeno, se preštejejo in predstavijo; nekateri povedo le ime in priimek, spet drugi govorijo o svoji službi in povedo, kam so namenjeni, o stopnji iskrenosti pa lahko brez strahu, da bi jih pri morebitni laži kdo zasačil, odločajo sami.
Pomemben motiv v drami se mi zdi motiv svetlobe. Sprva je v dvigalu trda tema, nato se luči za nekaj trenutkov prižgejo. Začetna tema vzbudi posameznikovo domišljijo, svetloba pa je kot sredstvo za spoznavanje resnice tako o sebi kot o drugih. Če so prej o drugih sklepali zgolj po njihovih glasovih in tudi sebe predstavljali takšne, kot bi želeli biti, resnice ob prižigu luči več ne morejo prikriti. Prisotni v dvigalu ugotovijo, da je med njimi nekdo, ki do trenutka, ko so se prižgale luči, ni spregovoril niti besede. V temi so si predstavljali, da je v dvigalu duh, in si pripovedovali zgodbe o duhovih, ko se prižgejo luči in zares vidijo “duha”, pa se prestrašijo. Čutijo se povezane in združene proti Gogiju, ki le nemočno stoji na sredini dvigala.
Dlje kot so osebe ujete v dvigalu, več je med njimi konfliktov, ki pa kažejo njihove resnične obraze. Zaradi nenehnega čakanja se napetost stopnjuje in tako se stopnjuje tudi njihova nestrpnost. Vse skupaj napreduje do te mere, da se v dvigalu zgodi umor. Prelomna točka v drami, saj začutimo tragičnost dogodka, prav tako se začne razkrivati še več skrivnosti. Takoj po umoru se za hip prižgejo luči – svetloba jih sooči z resnostjo situacije in tako spet pokaže resničnost.
V naslednjem prizoru se znajdemo v sanjah vseh prisotnih. Spoznavamo njihove neuresničene želje, neizrečene besede, neizživete čustvene nagibe in s tem njihove resnične osebnosti, ki so bile prej vsaj delno prikrite. In če se navežem na uvodno pesem: v dvigalu je vsak pokazal eno svoje lice, v naslednjem trenutku drugo, tretje itn., v sanjah pa kažejo le eno – tisto pravo. Ko se zbudijo iz sna, se začnejo ponovno zavedati, kje in s kom so (ter svoj pravi obraz ponovno zakrijejo). Še zadnje napetosti in dvigalo se premakne. Rešeni so. Rešeni pretvarjanja, skrivanja in nelagodnega občutka. Svetloba jih vrne v resnični svet, kjer bodo lahko ponovno nastavili drugo, tretje lice in tako nadaljevali brez konca. Ali dokler se dvigalo znova ne zaustavi.
Zahvaljujem se Tini Mojzer za predajo štafetne palice. Prepuščam jo Mili Kotnik, ker občudujem njeno predanost gledališču in spoštujem njena razmišljanja. Draga Mila, izvoli.
Povezava: Dvigalo