Po brskanju po že kar obsežnem seznamu objavljenih dram sodobnih slovenskih pisk in piscev sem se nazadnje odločila, da za svoje priporočilo izberem besedilo Nekje drugje avtorjev Zale Dobovšek, Tina Grabnarja in Nine Šorak. Besedilo, kot narekuje že njegov podnaslov, je lutkovna predstava prostorskih projekcij in animiranih video objektov, ki v svojem jedru združuje tematski spekter otroštva in otroške percepcije v času pred, med in po vojni. Odločitev, da se kot avtor oziroma ustvarjalec podaš v globine kompleksnih in večplastnih tematik, kot sta otroštvo in vojna, zahteva zvrhano mero poguma, razumevanja in ne nazadnje tudi odgovornosti, ki si jo avtor povezne na ramena pri ustvarjanju za otroke in mladino.
Z vzpostavljanjem monološke strukture osrednje protagonistke Mine skuša besedilo zajeziti njen subjektivni otroški pogled, ki je seveda, kot radi rečemo, nedolžno naiven, vendar pa ne tudi nedoumljiv za stanje, ki se dogaja pred pragom nekoč varnega doma. Besedilo tako kaže tudi na to večkrat spregledano otroško vrlino razumevanja še tako »odraslih« in večplastnih trenutkov. Poleg vojnega stanja, ki je v besedilu univerzalno – nima časovne ali krajevne določenosti, se v besedilu vzpostavlja tematika prijateljstva in izgube, kot jo zariše žalostna usoda Mininega kužka Runa, ki »govori« drugačen jezik, vendar se vselej več kot dobro razumeta. Krožno besedilo se začne in konča v učilnici, kjer Mina kot nova učenka v tuji državi med tujimi ljudmi začenja novo, a za vedno zaznamovano življenje. Na tem mestu se prav tako vzpostavlja vzporednica z aktualnim dogajanjem pri nas in drugje po svetu.
Besedilo Nekje drugje ni zanimivo samo z vidika izbora in obravnavanj tematike, temveč tudi zaradi dejstva, da gre za lutkovno predstavo, ki združuje intermedijske prijeme, kot so vpeljava video objektov, animacija itd., in se tako igra z možnostmi, ki jih ponuja klasično gledališče, in presega njegove meje. Natančno orisane in podane opombe, ki se dotikajo predvsem vzpostavljanja prostora tako na vizualni kot na zvočni ravni, se prepletajo z osnovnim besedilom in tudi pri tihem branju ustvarjajo svojevrstno recepcijo bralca.
Na koncu bi se rada zahvalila Veroniki Šoster za štafetno podajo, sama pa jo predajam Majdi Tomc, profesorici slovenščine na Osnovni šoli Sostro, pri kateri ima gledališče prav posebno mesto, Katji Štesl, dobri prijateljici in poglobljeni bralki, ter dobri prijateljici Zali Krajnc za počitniški oddih.
Povezava: Nina Šorak, Zala Dobovšek, Tin Grabnar: Nekje drugje