Priporočilo sem dobil od Jureta Rajšpa, gledališkega igralca, s katerim je res užitek delati. Ne samo, ker je fantastičen igralec, ampak tudi zato, ker rad podtika tabasko soigralkam v kavo pred začetkom prizora. Da pomaga pri procesu, se razume. S tem hočem reči, da rad človeku kdaj da kak izziv. Fiziološki ali psihološki.
Tudi meni je predal to štafeto v izziv. Da poiščem še kak drug tekst, da ne bom mislil, da samo jaz pišem. Sicer sem vedel, da je na portalu precej besedil, ampak me je količina vseeno presenetila. Tako sem res dolgo iskal, preden sem našel besedilo, ki ga priporočam. Ker je kot tabasko v kavi - medtem ko te kofeinsko naspidira, ti od spodaj že žge kot tabasko. Prebereš ga v enem šusu in še dneve te peče s svojim humorjem.
Kot nekdo, ki je vrsto let preživel v raznih skladiščih, tovarnah, pisarnah in birokratskih ustanovah, sem se videl v besedilu. Videl sem sebe in vse svoje sodelavce in sodelavke. Vse slovensko delavstvo, ujeto na svojih pozicijah, s stalnimi obljubami o spremembah in grožnjah o tem, da jutri pa res pride direktor na ogled, tako da mora biti vse tipi-topi. Vsa naša družba je v tem tekstu o štirih delavkah, ki zlagajo artikle na police in si ponavljajo mantro.
“Ta prave nalepke na ta prave artikle in ta prave artikle na ta prave police.”
“Ta prave nalepke na ta prave artikle in ta prave artikle na ta prave police.”
Skladišče, prostor, kjer štiri sodelavke kot nekakšna paleta slovenske junaške patetike zlagajo konzerve fižola in sanjarijo o tem, kako bi bilo, če bi končno enkrat ostal prazen; kako lepo bi bilo, če bi se police vsaj enkrat izpraznile, ne pa da stalno prinašajo novo robo, v večnem vrtiljaku potrošniške družbe. Ali pa da bi šle na stavko, da bi nehale delati, šle domov in pustile, da se skladišče napolni kot straniščna školjka, da poka po šivih in eksplodira v direktorja v vsej svoji fekalni razkošnosti.
“Kruha ne naredi moka, ampak roka!” se vmes dere ena od delavk, kot da bi želela reči, revolucije ne bo. Revolucija je za lene.
Pa da ne pozabimo na blagajničarke. Nikoli več ne bom spregledal njihovih muk, tako precizno opisanih, da sem prepričan, da je Tjaša Mislej delala ne samo na eni blagajni, ampak na vseh blagajnah tega sveta, toliko je zlila v ta monolog.
“Če stranke ne zlagajo hitro, se ti vse zjebe. Pridejo bakice in so počasne. In delaš bip, bip, bip, hvala, nasvidenje, dober dan! ... In potem pridejo menjat stvari. Ker je bil jogurt odprt, ko so prišli domov. Čeprav so ga sami preluknjal, ko so metal vrečke v avto. ... Vrsta pa do hladilnikov. In stranke ratajo še bolj tečne. In potem, potem ti zmanjka čikov! ... Vrsta do hladilnikov, zoprni pogledi. Potem ti en tip kupi pol štruce belega kruha, pašteto in tri flaše poceni vina. Pa mu zmanjka 50 centov. Ga vprašaš, kaj bo dal nazaj. Noče nič vrnit. Gleda okoli, če mu bo kdo kaj dal. Gleda mene – kaj, a naj mu jaz zalagam? Jaz z minimalcem?”
Hvala vam, blagajničarke, da nas prenašate, nas konzumente, duše potrošniške, in hvala Tjaši za tale briljantni tekst. V užitek se je bilo režati ob teh štirih likih, kot da sem še ena uboga duša med njimi, tako da me še zdaj boli križ od zlaganja fižola.
“Jutri pa baje čist zares pride. V pisarni so živčni, kot da Jezusa pričakujemo. Dajmo, hitro zlagat! Stoječa voda se usmradi!”
Štafeto predajam prijateljici in gledališki kolegici Evi Rolih, ki sem jo spoznal lani, ko je prišla na moje delavnice gledališke igre, češ da se bo ona od mene učila. Pa ni vedela, da bo ona učila mene. Hvala ti, Eva, pa užitke ob iskanju. Če te kaj poznam, imaš že itak pol portala prebranega, tako da boš tole pihnila kot za šalo.
Povezava: Tjaša Mislej: Skladišče