Besedilo je pristen in humoren prikaz življenja treh žensk, predstavnic »zadnjih ostankov srednjega sloja«. Je predvsem kritika sodobne družbe, ki je odvisna od potrošništva in s tem nekakšna »marioneta« marketinga 21. stoletja.

Silva, Barbara in Suzana so ženske, ki iščejo vsakodnevni odmerek adrenalina in hipnih momentov sreče v modernem trgovinskem centru, oz. natančneje, v kavarni le-tega.

SILVA: »Ljudje, ki redno, vsak dan, prihajajo v nakupovalni center, so stoodstotno srečni. Na primer jaz.«

Letni časi se menjavajo le na papirju in v oglasih različnih pripomočkov, značilnih za določen letni čas, one pa ostajajo v trgovinskem centru, pijejo kavo z baileysom ter preganjajo notranjo žalost in osamljenost.

BARBARA: »… nenadoma mi je postalo jasno, kdo je moj mož in kaj je v resnici moje življenje. Umetna svetloba, pisana embalaža, sladke pijače, neonske luči, steklene police, dolgi hodniki z izložbami na vsaki strani, bleščeč marmor, medeninaste mizice in stolčki, vse, kar je umetno in nikoli ne bo res …«

Absurd in kritika potrošništva, ki ga doživljamo vsak dan, sta najpristneje prikazana ob dogodku, ko si Suzana želi iz kataloga »kupiti« celo otroka, temnopoltega dojenčka.

Ženske v drami se zavedajo, kaj počnejo, in čeprav si želijo stvari spremeniti in se sistemu na nek način poskušajo upreti, so kljub vsemu odvisne od nakupovanja in trenutkov navideznega zadovoljstva.

SILVA: »Lahko me nategnejo, to dopuščam, to je takšen sistem, sodelujemo v njem, ampak jaz moram pri tem uživat. Razumeš? Pristat moram na nateg. Vem, da me nategujejo, da ni znižanja, ampak vseeno plačam, ker tako sama hočem! Če pa mi ne dajo tega zadovoljstva, če se pretvarjajo, da je znižanje čista resnica, potem pač popizdim.«

BARBARA: »Ne razumem. V vsakem primeru plačaš ceno, ki jo hočejo. V čem je sploh problem?«

SILVA: »Hočem, da mi priznajo! Hočem, da mi pomežiknejo in rečejo: »V resnici smo vas nategnili.« In jaz se nasmehnem in velikodušno plačam znižanje, ki ga ni. Ne pa, da tajijo, da lažejo, da me imajo za butasto. Tega ne prenesem.«

Avtor zelo duhovito poseže v aktualne probleme današnje potrošniško orientirane družbe. Predvsem žensk, ki si kljub denarju, navidezno urejenemu življenju in vsakodnevnemu predajanju nakupovalni mrzlici na koncu dneva želijo zgolj medsebojne pozornosti in ljubezni. Sreče, ki zdrži več kot nekaj minut in je, na žalost mnogih, ni mogoče kupiti v trgovini.

Povezava: Vinko Möderndorfer: Tri ženske