Vesela sem, da sem dobila štafetno palico, saj me je spodbudila, da sem prebrala kar nekaj dram in spoznala več avtorjev, katerih del še nisem brala. Na koncu me je najbolj navdušila drama Matjaža Zupančiča Ubijalci muh (1994). Najprej moram poudariti, da si med branjem vedno predstavljam, kako bi oblikovala kostumografijo, pogosto pa razmišljam tudi o scenografiji. Zupančičeva drama me je zato seveda nagovorila tudi vizualno, saj se odvija v čudaškem hotelu, ki se po vsej verjetnosti ne nahaja na Zemlji. Gre za nekakšen prostor med življenjem in smrtjo, kamor ljudje odidejo zato, da bi razmislili, kako želijo nadaljevati svoje življenje, a se večina ne more dokončno odločiti, zato je hotel vedno poln.
Med branjem sem si tako živo predstavljala prizorišče in like, da so se ti še nekaj dni sprehajali po moji glavi. Uživala sem v bizarnih in nepredvidljivih situacijah pa tudi v raznolikosti dramskih oseb in njihovih namenov. Ubijalci muh je zagotovo besedilo, ki odlično zaživi na gledališkem odru, prepričana pa sem, da bi lahko brez težav tudi na filmskem platnu.