Gospodinjski zapiski
Izbiranje besedila ni bila lahka naloga, saj imamo kar nekaj mladih in nadarjenih avtorjev/avtoric, ki že dobro obvladujejo svoj posel. Vsaj tako kaže letina pri predmetu Dramsko pisanje na AGRFT.
Enodejanka Zimske radosti je delo avtorice Pie Vatovec - že naslov sam me je navdal z neko radostjo, ker se mi je v trenutku sprožilo asociativno polje spomina. Prižgala se je lučka spomina na brezskrbno otroštvo, prežetega s podobami zimskih počitnic. Slika z dobro Staro mamo, ki stoji na pragu in nas neutrudno kliče, da naj se vsi prezebli vrnemo iz zasneženih hribov ter se spravimo k večerji ob peči.
Besedilo je žanrsko okusna božična potica, ki bi ga predlagala na meni silvestrskih uprizoritev. Besedilo je primerno zavito, s subtilnim doziranjem posamičnih sestavin, ki jih mora vsebovati ta nacionalni recept dobrote vseh dobrot. Na razvaljano testo, ki ga mesijo pridne slovenske ročice, pridene še nekaj sestavin: otroke, malo razvajene, sitne in zdolgočasene, in njihove starše. Ob dovolj odločnem gnetenju se bodo nekoč zagotovo omehčali. Gospodinja gnete z občutkom prave mere, da dobi voljno strukturo večplastnih odnosov. Prostor je primerno ogrela, da se situacije v potici v miru dvignejo, a ne smejo se razlesti prek okvirjev »brotfana«. Delanje potice je v resnici skrivni preizkus, lakmus, ali je gospodinja iz pravega testa.
Nihče pa si ne želi nepredvidenih situacij, kot je nenadno odpiranje vrat, »luftanje«, kar se lahko pripeti tudi testirani gospodinji. Medtem ko testo še vzhaja, ona tre domače orehe za nadev. V nadev seveda zanalašč pade kakšen droben košček lupine, saj lahko ta nepovabljeni drobec gostom v ustih povzroči pravi vihar. Že prvi ugriz v mamljivo dišečo potico našemu mirnemu zobnemu postroju po možnosti prinese bogate težave.
Zimske radosti je aktualno dramsko besedilo. Na prvi pogled je v ravnino razvaljana narativna struktura, vendar ob podrobni inšpekciji v sebi skriva grudice kompleksnosti v načinu pripovedovanja. Lahko bi celo rekli, da je dobro napisana drama (tudi v širšem pomenu te besede) bistro zapakirana, s prepoznavnimi dramskimi sestavinami, ki nas spominjajo na avtorje, kot so Yasmine Reza, Martin McDonagh, Mike Leigh, s ščepcem ostrih dišav Harolda Pinterja za povrh.
Kar se tiče tematskih sestavin, se zelo lepo ujema z vprašanjem bivanjske problematike človeka v primežu duhovno obubožane družbe, kjer ni prostora za empatijo, tovarištvo. Besedilo razpre pogled na zagrenjenost potrošniškega človeka, pokaže na patološkost pojavov v odnosih in družinah ter njihovih negativih vplivov, ki se na koncu manifestirajo pri otrocih.
Besedilo navduši s specifično močjo dramske pisave, ki je v avtoričinem iskrenem diskurzu, poštenosti do svoje obrti in dobrem dramaturškem okusu. Spretno napisani dialogi so realistični, brez olepšav in mestoma humorni. Replike z medsebojnimi žalitvami in cinizmi so presenetljivo neposredne, brez olepšav. Liki so večdimenzionalni in realistični, skoraj oprijemljivi. Besedilo se brez težav znajde v polju filmskega scenarija.
Če se vrnemo nazaj, k potični izkušnji, imamo tu na voljo sedem likov, ne preveč pravljičnih, so pa v pestrih romantičnih in družinskih vezeh. Dogajanje postavi v magični božični čas, natančneje, na božični večer, ko se skupina ljudi odloči skupaj preživeti sveti večer.
Izbira kraja in časa dogajanja je domiselna, saj imamo o božičnem času vsak svojo predstavo in občutja. Poleg otroških spominov so nam verjetno blizu tudi druge dimenzije podob in občutij, npr. družinske večerje z nujnim prehranjevalnim redom, z nujnimi posegi v intimo z raznimi malomeščanskimi vprašanji, nad obedom visi prisotnost vonjav spokoja, miru, kjer komunikacija postane lepljivo prijazna, bahata s svojo lažno bleščavo. Vsakršna prisotnost tesnobnosti, ki bi se slučajno pričela razlegati po sobi, kot dim iz kamina, se ob prisotnosti goste sreče takoj zazna kot napaka v sistemu.
Atmosfero božične radosti avtorica vzpostavi že prej, zunaj dramskega diskurza, v polju imaginativne predzgodbe. V uvodnih taktih, z ostrimi replikami med parom, podtakne kočljive orehove lupine, ki narekujejo nadaljnje razvitje dogodkov. Tik pred prihodom gostov se med gostiteljskim parom, ki sta lastnika čisto nove in prevelike trinadstropne hiše, prične sprožitvena konfliktna situacija (tipa »A moram vse sama narediti pri tej bajti, ti pa samo …«). Lahko samo sklepamo, da najbrž ne pelje k mirnemu in spokojnemu večeru. V sodobno dnevno sobo se posede zbirka sprenevedavih likov, ki idilično sliko takoj dodatno začinijo še z merico lastnih nezadovoljstev. Zapetost počasi popušča, ali pa narašča, s pomočjo alkohola:
Lidia: Aja, ne smem zganjati scene pred tvojima ljubicama, a ne? Gorazd javka;
in še ena:
Vlasta: Kreten si! Idiot! Sploh ne vem, kaj delam s tabo! Vsak dan zbiram moči, da bi šla stran!
Tako zastavljena atmosfera trhlosti medosebnih odnosov se vztrajno stopnjuje in postaja že absurdno komična. Linearnost pripovedi popestri z dramaturškimi triki, ki so v funkciji zaostrovanja zgodbe (situacij) in suspenza. Triki, ki dozirano poganjajo razmerja do konca (z verbalnim stampedom), do groteskne situacije, so evidentni in učinkoviti: naveličani in zahtevajoči otroci, čakanje na krompir, ki se nikoli ne speče (namreč peče se že dve uri, ker ni »BIO«, je iz »Špara«), in pa izpad elektrike. Ko se zgodi slednje, se liki/odnosi sprostijo, dobijo zeleno luč za izbruh javnega pranja umazanega perila. Dušno očiščevanje zanje postane sproščujoč šport, vendar ga prekinejo s povrnitvijo svetlobe in s prežganim krompirjem. Zgodil se je odrešujoč trenutek in pričakovali bi, da se bo zgodil obrat, da bo kdo doživel uvid in spremenili svoj tok usode, saj so simbolično prežgani že tudi odnosi, vendar ne pridejo dlje kot do spoznanja, da se s prežganim krompirjem vred lahko vrnejo nazaj, v udomačena življenja in nadaljujejo svoje vloge udobnikov.
Vlasta: Krompir je naravnost fantastičen.
(…)
Marjan: (Dvigne kozarec.) Dober tek.
Ostali ga posnemajo.
Lidia, Vlasta, Gorazd in Nina: Dober tek!
Konec.