Uprizorjeno dramsko besedilo se lahko od prvotnega, avtorjevega besedila močno razlikuje. Kakšne so spremembe besedila, ki jih za uprizoritev napravijo ustvarjalci, in kako te učinkujejo? Kaj nam lahko povedo o pisanju dramskih besedil in o njihovem branju z namenom uprizoritve? V čem ustvarjalci iščejo gledališkost besedil? Pot od besedila na papirju do besedila na odru premišljujemo skozi primerjalne analize avtoričine in uprizoritvene verzije besedila.

Brez keša, brez načel, brez cilja. In zato je marsikaj brezveze. Tako razmišlja Simi, srednješolec, ki nenehno manjka pri pouku, očeta ima v zaporu, mama in očim mu gresta na živce, s prijateljem Mrkijem se zapleta v majhne tatvine in preprodajo tehničnih igračk, zaljubljen pa je v Lejlo, punco s prihodnostjo, kateri je sicer všeč, a domačim lažje predstavi fante s Zoisovo štipendijo kot fante, ki kadijo travo. Mladinsko dramsko besedilo Janje Vidmar Brez nas popelje v svet uporniškega Simija (v avtoričini verziji ima Simi 15 let, v uprizoritveni pa 17), za katerega se izkaže, da je bister in dojemljiv mladenič, a sta ga najstniška kritičnost in občutljivost ob neugodnih družinskih razmerah zanesli v težave. Besedilo, nagrajeno z zlato paličico 2010 za najboljše dramsko besedilo za otroke in mlade, se problemsko loteva tako vsakdanjih (družina, prijatelji, zaljubljenost, šola) kot manj vsakdanjih (kriminal) plati življenja mladostnika, ki skozi različne odnose, odločitve in dejanja išče lastno mesto v svetu in izgrajuje lastno identiteto. Mladostniški svet besedilo slika z živo in izrazito slengovsko govorico ter dogajanje dopolnjuje z glasbo, ki je v tem življenjskem obdobju izrazito pomembna in ustreza pogosto razvihranim občutjem in mladostniškemu neposrednemu ter intenzivnemu doživljanju sveta.

Glasba in slengovska niansa sta pri mladostnikih močno povezana. Pripadnost ali zavezanost eni vrsti glasbeno-družbenega segmenta sodoloča tudi jezik, način govora, obnašanja, oblačenja in podobno. Zato moramo oba elementa gledati povezano tudi v pričujočem besedilu. Besedilo Janje Vidmar pogosto predvideva glasbo, večinoma metal ali drugo podobno, udarno, divjo, temačno glasbo, ki »ponazarja konfuzno stanje Simijevega duha«; pripisali bi ji torej lahko ustrezajoča depresivna občutja mladostnikov in pesimističen pogled na svet. Če govorimo o psiholoških karakteristikah glasbe, takšna glasba (in tako v neki splošni oznaki lahko rečemo, da velja tudi za tiste, ki jo poslušajo) navzven deluje močno, nevarno, označuje pa notranjo občutljivost in ranljivost. Zvoki metal glasbe se prepletajo s preostalo zvočno kuliso; značajsko se ujemajo s karakteristikami glavnega junaka in hkrati ustvarjajo zunanji zvočni kontrapunkt z zvoki narave (Simijevo druženje z Lejlo v parku ob zvokih ptičkov), zunanji (divji, navidezno kruti, hrupni) pol metal glasbe pa se povezuje z urbanim hrupom mesta, lokala.

Ustvarjalci predstave (avtorici priredbe, dramaturginja Simona Hamer in režiserka Eva Nina Lampič) so iz besedila vrgli vse didaskalije, ki večinoma tudi zelo natančno navajajo znane skladbe ali izvajalce, ter se odločili za rap glasbo, ki na odru ni prisotna kot zvočna kulisa, ampak v živo, s posebej za uprizoritev napisanimi komadi (ohranili so le odlomek rap komada Kriminal Emirja Rešića). Rap je (v splošnem) znan tudi po svojem uporništvu, refleksivnem in kritičnem podajanju svojega videnja sveta, in ravno to njegovo značilnost so ustvarjalci predstave spretno vključili v samo karakterizacijo lika. Rap komadi, ki jih odrapa glavni junak, samo zgodbo dopolnjujejo s Simijevim mišljenjem in razumevanjem sveta, ki ga izraža vsebina komadov, Simija pa jasneje predstavijo kot inteligentnega in umetniško dojemljivega/občutljivega fanta, sposobnega kritičnega mišljenja s svojo glavo. V živo odrapana glasba samo odrsko dogajanje tudi nekoliko prekine, ga naredi zabavnejšega in ga približa mlademu gledalcu, ozračje kljub pomembnosti odrapanega besedila nekoliko sprosti, hkrati pa karakter Simija (s sporočilom – vsebino in lastnim izvajanjem) premakne od obupu in pesimizmu zapadlega mladostnika v kritični, angažirani in aktivni lik (skladno tudi z drugimi spremembami v dejanjih in dialogih).

Kot je bilo omenjeno, glasba, sleng in obnašanje gredo z roko v roki. Jezik je dejansko opazna sprememba pri besedilu, dialogi so napisani praktično na novo, govorica je prilagojena. Način govora in jezik sta sicer odvisna ne le od osebe, ampak tudi od situacije oz. odnosa. Tako Simi uporablja drugačen jezik s prijateljem Mrkim, kot na primer z Lejlo, še vedno pa njegova govorica označuje njegovo pripadnost in odnos do sveta ter sebe.

Simijeva socialna skupina je v glasbi kot pomembnem elementu mladostniškega življenja in Simijeve zgodbe (tako prvotnega besedila kot uprizoritvene verzije) poenotena, a polna protislovij. V prvotnem besedilu nekoliko heterogena (čeprav poudarjeno metalska) zvočna kulisa (a tudi rokenrol Rolling Stonesov, melanholično obarvana Put your lights on Santane, romantična Layla tima Derek & Dominos, melodija zvonjenja Lejlinega telefona pa izrazito kontrastno odzvanja v skladbi Love is gone Davida Guette), ki izdvaja posamezne pomenske ali atmosferske izstope iz prevladujočega občutja Simijevega sveta, je v uprizoritveni verziji konvergentno usklajena z njegovim osebnim svetom. Za iščočega (se) mladostnika značilna notranja protislovja pa se izkazujejo na drugačni ravni – predvsem v samorefleksijah, samopremislekih in razcepljenem čustvovanju, občutju ter razmišljanju, ki ga Simi izraža. Tako izražena kompleksnost njegovega doživljanja Simija v uprizoritveni verziji tudi v večji meri postavlja na mejo med »normalnim«, sprejemljivim in prestopniškim (kriminalnim) življenjem oz. je v dialogih, odnosih in vedenju v večji meri izpostavljeno nevarno nihanje med enim in drugim. Sam Simi kot karakter pa z že omenjenim premikom od pesimističnega, obupanega mladostnika, za katerega je že vse izgubljeno, k aktivnejšemu liku ter z izrazitejšimi umetniškimi in poetičnimi interesi deluje v večji meri kot »običajni« (dobri) fant, ki je zapadel v težave, in manj prestopniški fant, za katerega je dejansko že prepozno.

Že uvodna vpeljava v zgodbo (prvi prizor), kjer spoznamo Simija in Lejlo, se v uprizoritveni verziji osredotoči na njun prijateljski odnos; povezavo med njima naslika s pristno bližino, izmenjavo mnenj, in skupnim humorjem ter tako tudi motivno izčisti temelje njunega odnosa. Ta je v avtoričini verziji utemeljen na Simijevi zaljubljenosti v Lejlo, z njene strani pa na nekoliko manj razvidni privlačnosti do »bad guya«. Uprizoritvena verzija iz prvega prizora tudi črta dejanje, ko otrok žogo po nesreči vrže proti njima, Simi pa gre jezen za njim in mu ukrade mobitel. To dejanje uprizoritvena verzija v predelani različici vključi šele kasneje (v četrtem prizoru), na začetku pa Simija predstavi kot povsem simpatičnega in prijetnega fanta, brez poudarka na njegovih dejanjih nasilja in prestopništva oz. stopanja čez mejo zakona.

Vsa Simijeva razmišljanja, ki so v avtoričini verziji izražena kot »off govor«, kot Simijevi apartéji, so v uprizoritveni verziji neposredno vključena v odprti, vsem slišni dialog, refleksijo v rap komadih ali izražena v vedenju, kar učinkuje dvojno: po eni strani zamenja občutek Simijeve negativne (hinavske) dvojnosti med osebnimi naklepi in zunanjim videzom z odprtostjo in pozitivnimi vidiki njegove osebnosti, po drugi strani pa utrdi koherentnost dramske strukture.
 
V skladu s takšnim »omehčanjem« njegovega karakterja je tudi njegova družina nekoliko drugače okarakterizirana. Če je v avtoričini verziji družina precej bolj disfunkcionalna (mama na apaurinih, ko se prvič pojavi, je apatično in nostalgično zazrta v družinske videe Simijevega otroštva, kasneje je v družinskih pogovorih kot da brez moči in obupana ob sinu, očim je manj prisoten in deluje bolj odmaknjeno), je v uprizoritveni verziji družina v večji meri »zdrava«, njihove konstelacije pa so širše pojasnjene (tudi v treh dodatnih prizorih) skozi družinske pogovore, naravnane v konstruktivno reševanje težav. Mama in očim sta v uprizoritveni verziji že od začetka predstavljena kot skrbna starša, ki razumeta, da je sin v težavnem obdobju, mu nudita spodbudo in podporo ter se trudita, da bi zaživeli razumevajoče družinsko življenje. Z novimi odkritji o sinu (da kadi travo in da ga čaka ukor pred izključitvijo) se njuna skrb povečuje, a še vedno reagirata ustrezno, z namero pomoči, da bi rešili situacijo; v tem odnosu pa ima večjo vlogo tudi očim, razumna in upoštevajoča oseba, ki celo pomaga miriti konflikten in napet odnos med sinom in močno zaskrbljeno mamo. Njuna skrb je izražena tudi v dodatnem prizoru maminega obiska v šoli, ko izve za sum Simijeve tatvine. Podoben karakterni premik je nakazan tudi pri profesorici Leskovšek (poleg staršev edina odrasla oseba v besedilu), ki v avtoričini verziji nastopi bolj oddaljeno, odmaknjeno od sveta mladostnikov, v uprizoritveni verziji pa bolj razumevajoče, z manj učiteljske distance, in se tako v večji meri skuša približati Simiju.

Vzporedno s tako prilagojenimi karakterji v uprizoritveni priredbi besedila vodi tudi nekoliko spremenjena struktura besedila, ki z drugačnim dramaturškim lokom gradi Simijeve odnose, njegov razvoj in spoznanje oz. uvid v situacijo. Njegov pogled na svet in odnos se namreč skozi razvoj dramskega teksta spremeni, izpopolni in Simi skozi uspešno razrešitev svojih konfliktov in težav doseže nova spoznanja, postane zrelejši.

Družinsko ozadje je v uprizoritveni verziji pojasnjeno v dodatnem prizoru, v katerem Simi prisluškuje pogovoru med mamo in očimom ter tako izve resnico o svojem očetu na Povšetovi. Ta prizor je tudi bistven za prelom v Simiju, ki ga ta resnica in izguba iluzije, ki jo je gojil o očetu, močno prizadene. Zlom vodi v preobrat, ki se dovrši v naslednjem prizoru, ko Simi skuša oropati starko v parku, pri čemer sam sebi govori in se spodbuja, v tem pa je že vidna njegova omajanost v nameri oz. splošen dvom v primernost takšnih dejanj – dvom v izbor prave poti. Rap komad, ki sledi, je tista ključna točka osebnega preobrata, ki kaže njegovo spoznanje in notranjo odločitev za drugačno izbiro. Linija tega osebnega spoznanja, dozorevanja je tako v uprizoritveni verziji bolj izstopajoča in jasna, z razvidnim potekom in notranjim motivom. V avtoričini verziji tako jasnega preobrata ni, zaključek pa je izpeljan v drugačni psihični luči; Simi se zapleta v vedno večje težave, ki posledično vodijo v pretep Simija, in njegova fizična polomljenost je tista, za katero se zdi, da povzroči tudi psihično vdajo. V uprizoritveni verziji se krog težav in zapletov prav tako širi ter povečuje Simijev obup, a je dodana situacija izgube edinega, v kar je verjel – prisluškovalna situacija – tista, ki resnično zareže vanj. In ko se takoj po tem loti ropanja starke (vztrajanje na »stari« poti, ki ga vodi še dlje v težave), se z zarezo, ki jo je v njem povzročila tik prej slišana resnica o očetu, v njem dokončno prelomi vztrajanje v prestopniškem uporništvu, in ta notranji motiv je tisti, ki njegovo odločitev trdno preokrene na drugo pot.

Ta odločitev tudi pomeni, da Simi zavestno in odgovorno prevzame posledice svojih preteklih napačnih dejanj. In ravno zato lahko v naslednjem prizoru občinstvu na mladostniško slikovit način pripoveduje situacijo pretepa kot zgodbo iz preteklosti, ki je pač morala biti takšna, kot je bila. Sam zaključni del, ko se pretepen in polomljen privleče k očimu v službo, tako ni več preobrat, med katerim pri sebi še razrešuje nastalo situacijo in s težavo sprejema nujnost drugačnih življenjskih možnosti (kot je to prikazano v avtoričini verziji), ampak je v uprizoritveni verziji le še srečni razplet, prikaz njegovega novega razumevanja, celotnega predrugačenega uvida v situacijo (tudi do mame in očima, ki ga imata rada in sta mu vedno želela le pomagati) in sklepne sprave z očimom. V uprizoritvi dodan zaključni prizor pa Simijevo doseženo spoznanje utrdi in humorno ter sproščeno prikaže v skupni pripovedi razrešitve vseh odnosov in zapletov ter zabavno odrapanim spoznanjem, ki si ga je Simi v dogodkih pridobil.
 
Uprizoritvena verzija tako Simija izraziteje karakterizira kot inteligentnega in kritičnega ter umetniško orientiranega mladostnika, ki je sicer zabredel v težave, a je v primerjavi z avtoričino verzijo v večji meri usidran na strani pravih izbir. Njegov karakter in vedenje izkazuje več nasprotujočih si intenc, več dvomov in je tako natanko na meji med sprejemljivim in prestopniškim, na tisti točki, kjer se tehtnica z enako težo lahko obrne ali v eno ali drugo stran. Pri tem ga postavi v spodbudnejše okolje in ga tako v večji meri približa kateremukoli mladostniku, ki se spopada s hujšimi ali blažjimi težavami na poti oblikovanja lastne identitete. Simija pa izpostavlja v večji meri kot aktiven lik, ki zmore dovolj osebne moči in odgovornosti, da izvrši notranje spoznanje in izpelje drugačne življenjske izbire. Kontrapunkti med pravo in napačno potjo so tako izrazitejši, njegova moč v kombinaciji s spodbudnejšim okoljem pa vodi k jasnejši izpeljavi njegove dejanske, notranje preobrazbe (notranji lokus kontrole) – doseganja višje stopničke na poti osebnega dozorevanja.

• Janja Vidmar: Brez
• Janja Vidmar/Simona Hamer, Eva Nina Lampič: Brez (uprizoritvena verzija)