Punca v trenerki (Tjaša Hrovat) in Mladi mož v obleki (Primož Forte) v predstavi po besedilu Vaje za tesnobo (Grumova nagrada leta 2012), ki jo je v tržaškem gledališču režiral Jaka Andrej Vojevec, upodabljata mlad par, ki za ceno denarja popušča ravno tam, kjer bi se lahko tesnobe, ki jo tako vztrajno ponavlja Möderndorferjev (ali naš) svet, lahko osvobodil. Od kod ta tesnoba, kako naseljuje vsako poro sodobnega sveta in kako se nanjo odziva slovenska dramatika tokrat skozi prizmo igralke in igralca.

Vaje za tesnobo, dramski tekst, podnaslovljen Igra iz današnjih dni. Kako se je bilo pripravljati na vlogo, ki jo srečuješ vsak dan; sicer ni nujno, da ti je zaradi tega tudi blizu, ampak – ali je mogoče zaradi neposredne sodobnosti kaj lažje?

Tjaša: Definitivno je res, da je igra Vaje za tesnobo, igra o današnji dneh, se pravi o časih, kjer ni poštenosti, ni osebnega stika, ni razumevanja, govori o tem, da smo prišli do točke v razvoju, ko več ne vemo, kaj je pomembno in kaj ne, ne vemo, ali naj v prihodnost zremo z optimizmom ali z obupom, ali bo človeška pohlepnost vse uničila. Vse to so stvari, ki zaznamujejo sodobnega človeka.

Primož: Kolikor poznam besedila Vinka Möderndorferja, se mi zdi, da Vaje za tesnobo niso njegov tipičen tekst, ampak nekaj čisto drugačnega, kar je najbrž tudi vzrok za Grumovo nagrado leta 2012. Gre za situacije, ki se dogajajo vsak dan, ko se družiš z ljudmi, ko hodiš po svetu ali ko prižgeš televizor ali radio. Ali je to lažje ali težje, ne bi mogel reči. Čeprav je res, da je nekaj, kar si ti osebno v življenju, najtežje dati na oder, tudi zato, ker je skozi kreacijo lika potrebno iti na enak način, kot če z njim sploh ne bi imel nobene zveze. 

Tjaša: Na nek način je lažje zaznati slovenskega sodobnega avtorja. Vendarle izhajamo iz istega okolja, kjer nas obkrožajo iste tematike. Mogoče se je zato tudi malo lažje poistovetiti in tam, kjer je treba dodati neko razliko (pokazati nekaj več), tudi težje. Recimo moja vloga govori o dekletu, ki je vegetarijanka, makrobiotik, fanatično hodi na jogo, pacifistka, ima podjetje, ki se imenuje Čistoča d.o.o, skratka je vse naj naj. To so nekakšni splošni opisi. Odkriti, kaj čuti v sebi oziroma kaj jo zaznamuje, pa je bilo igralsko delo, med katerim je bilo treba brskati po sebi ter iskati razlike in enakosti med samim sabo in likom.

Je motivacija pri obravnavi slovenskega besedila kaj drugačna v primerjavi z nekim tujim?

Primož: Vprašanje, kaj misliš z motivacijo. Obstajajo različne vrste iger in stilov, kako se lotiti načina nekega lika, ki potem tudi razlikujejo proces dela. V osnovi je proces ustvarjanja vloge enak, če delaš Shakespearja ali sodoben tekst. Znotraj tega pa so seveda razlike lahko že med dvema modernima slovenskima tekstoma.


foto: Žiga Koritnik
Zanima me, ali se mogoče ob uprizoritvi močnega besedila začuti potreba po tem, da kot igralec/igralka poskušaš dati še več od sebe, da mogoče dobesedno »zarežeš« med gledalce …

Primož: V tem študiju je to vlogo prevzel režiser Jaka Andrej Vojevec. In sicer z načinom režije, v katerem se prizori prelivajo iz enega v drugega. Predstava se pelje kot film, v katerem se vse dogaja pred igralci: začnemo z uvodom, neke vrste standupom, v katerem pozdravimo gledalce, potem se ogrevamo, nato se v nekem trenutku spremeni samo luč in smo še zmeraj sredi tega, da kot igralci ne vemo, kaj sledi. Vse to se stopnjuje do momenta v zadnji tretjini, ki potegne nas in tudi publiko, in tam potem pride do tega, da »zareže«. Po drugi strani pa je Jaka hotel, da četudi bi kdo od nas začutil ta vzgib, da ga za dobro predstave zadrži zavoljo kolektivnosti. Naj kolektivna igra »zareže« …

Kdaj torej nastane tesnoba?

Tjaša: Na dramaturški razčlembi je nekdo rekel, da takrat, ko človek realno pogleda na svet, ki ga obkroža. Tesnobo avtomatično povezujemo z nekim negativnim čustvom, kar pa je mogoče samo nek realen pogled na svet, kjer nasmeški in neke navidezne stvari padejo. In ponudijo uvid v človeka, takšnega, kot v resnici je.

Nika Leskovšek, dramaturginja predstave, v gledališkem listu postavi zanimivo vprašanje, ki si ga na tem mestu izposojam tudi jaz. Izvira tesnoba iz suženjstva ali svobode?

Tjaša: Točno to je vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, odgovor pa je najbrž odvisen od vsakega posameznika.

Primož: Dandanes je svoboda na nek način isto kot suženjstvo. Najbrž zaradi tega, ker smo svobodni, pa vendarle nismo svobodni, toliko težje pride do revolucije in upora, toliko lažje pa do tesnobe. V naši predstavi se to kaže na več nivojih, ta mlad moški, ki ga igram, je svoboden, ampak ni svoboden, da bi lahko v službi naredil to, kar bi rad naredil, da ne govorim o njegovih moralnih pomanjkljivostih, in isto je doma v odnosu z njegovo punco. Mislim, da danes večkrat pride do tesnobe zaradi svobode. Ta svoboda ni čista svoboda.

Kaj vaju je pa najbolj zanimalo pri ustvarjanju lika Punce v trenerki in Fanta v obleki?

Primož: Ta dvojna pozicija fanta, ki je na eni strani v odnosu s šefom, velikim kapitalistom, ob katerem moj lik predstavlja zgolj enega majhnega tajkunčka. V odnosu s šefom je šibkejši člen in se mora drugače obnašati kot v drugi shemi, v kateri je v odnosu s punco, kjer postane močnejši člen. Kar se lika tiče, me je najbolj zanimalo to (glede na to, da je predstava postavljena precej fluidno), kako v parih sekundah prenesti neka povsem druga občutja, sploh kar se tiče pozicij moči.

Tjaša: Mogoče bi izpostavila še to, da je bilo predstavo zanimivo ustvarjati zaradi glasbenih in zvočnih elementov, ki podpirajo dogajanje ter ga podpišejo še z neko ironijo. Ja – sodobni svet, ja – težave vsakega posameznika, ja – prisotnost krize in tako naprej. Prav zaradi tega je bilo zanimivo graditi lik in se spraševati, kako se punca v trenirki znajde v teh okoliščinah oziroma ali sploh se...


foto: Žiga Koritnik
Ali je življenje res samo ena ponavljajoča se vaja za tesnobo?

Tjaša: Ne, absolutno ne. Četudi gre v delu Vaje za tesnobo za dejanske koščke, ki bi lahko bili vzeti tudi iz realnega življenja.

Primož: Glede na način uprizoritve, ki je zastavljena tako, da je vsakič drugačna, da se vedno začne in konča kot neko življenje, mislim, da je Jaka to tezo sprejel. Ja, življenje je neka vaja za tesnobo, ki jo potem vsak na svoj način, glede na socialne in politične okoliščine, tudi rešuje.

Kaj vama pomeni Teden slovenske drame v Kranju?

Tjaša: Predvsem velik gledališki dogodek, na katerem se združijo slovenska gledališča in se pokaže njihov trud v sezoni.

Kaj pa uvrstitev predstave Vaje za tesnobo v tekmovalni program Tedna slovenske drame?

Primož: V Trstu na nek način smo v slovenskem gledališkem prostoru in tudi nismo. Pohvalno se mi zdi, da smo uspeli izbrati tekst, ki je lani dobil Grumovo nagrado, ter da smo se z mladim režiserjem in mlado igralsko ekipo uspeli uvrstiti v tekmovalni program Tedna slovenske drame. Teksti, ki zadnja leta uspevajo, se mi zdijo super. Kar se pa tiče Tedna slovenske drame, se mi zdi prav tako nekaj dobrega, da imajo mladi slovenski dramatiki festival, na katerem se lahko pokažejo. Slovenske tekste je treba delati, ker so dobri. Sploh z vidika tega, kar se danes dogaja, kot je to naredil Vinko Möderndorfer, kajti ta vidik je zelo pomemben.

Koliko spremljata sodobno slovensko dramatiko? Se ta kaj bolj »dotakne«?

Tjaša: Mineva tri leta, odkar sem končala Akademijo, tako da sem najbolj seznanjena prav s sodobnimi teksti, ki se jih zadnje čase bolj poudarja. Ne bi pa sodila, kaj se bolj ali manj dotakne, smisel gledališča je, da se poskuša tako skozi sodobno kot klasično dotakniti človeka.

Primož: Če primerjam Vaje za tesnobo z Zlatim zmajem, ki smo ga pred časom uprizarjali tukaj v režiji režiserja Janusza Kice, tekstom, zaradi katerega je Roland Schimmelpfennig leta 2010 postal nemški dramatik leta, moram reči, da sta oba teksta zelo različna, kar se tiče nekih prijemov, sporočilnost pa je podobna. Mislim, da se je stvar že toliko globalizirala, da Slovenija ni v nobeni vati, da bi slovenski avtorji pisali drugačne tekste kot nemški ali italijanski ali pa hrvaški. V večini sveta se ukvarjajo z istim problemom, s problemom morale. Denar je zamenjal kvaliteto in tako naprej. To je pač ta potrošniška družba. Vsak slovenski tekst, ki je kritičen, ki ima svojo ost uperjeno v nekaj, je zelo dobrodošel in zlata vreden.

Kako bi s stališča igralskega poklica opredelila tesnobo umetnika danes? Če izhajamo recimo tudi iz specifičnosti prostora tržaškega gledališča in z njim povezane problematike?

Tjaša: Kar se tiče politične in finančne krize, sem še dosti sveža (mislim, da je pri mnogih igralcih danes to eden večjih vzrokov za tesnobo). Seveda se kaže v gledališčih, v teatru v Trstu, kar slišim predvsem od starejših igralcev sodelavcev, ampak mislim, da je treba v prihodnost gledati pozitivno, da ne zapademo še globlje.

Primož: Smo manjšinski teater v državi, ki ima 60 milijonov ljudi. Naša največja specifika pa je ta, da smo v mestu, ki je skoraj tako veliko kot Ljubljana, a nimamo temu primernega gledalskega zaledja. Hvala bogu delamo vse več na tem, da vključujemo v predstave nadnapise, na kar se ljudje zelo dobro odzivajo. Ker smo v drugi državi, se spopadamo z nekimi čisto banalnimi stvarmi, kot je s tem, da smo v Italiji, ki ima malo višji standard, zato so naše predstave tudi malček dražje. Postopoma pride do tega, da je bolj važno to, koliko je predstava poceni, kot pa to, koliko je kvalitetna. In to se dogaja povsod, ne samo v gledališču. Delam na televiziji, radiu, delam sinhronizacijo risank … In v zadnjih letih je res malo projektov, kjer bi ljudi klicali zaradi kvalitete, kličejo samo še tistega, ki je cenejši, ali tistega, ki si je z raznoraznimi dejanji uspel pridobiti medijsko razpoznavnost. Tam potem obvelja odnos, da se ljudem ponudi tisto, kar pač hočejo. Glavni problem je pomanjkanje morale, ki je prišla s hiperpotrošništvom. To je skupek tega, kako je družba popustila. Vprašanje pa je, ali bodo kulturne institucije sposobne dojeti, da je kultura medij, zaradi katerega države obstanejo, in da je treba to podpirati ne glede na to, kaj množica na to reče. Določeni deli kulture v državi morajo obstajati, zato da izobražujejo ljudi. In naša predstava je taka, da tudi izobražuje. Ljudje več nočejo misliti, ampak se samo še smejati. Jaz pa mislim, da bi morali odgovorni ljudje dojeti, da je kultura stvar države, ki jo je treba podpirati ne glede na to, ali je nekdo navdušen nad tem ali ne. Saj šola tudi nas ni najbolj navduševala, ampak nas je izobraževala. Zgodovina je ciklična, mogoče pa moramo pasti na dno, da iz tesnobe nastane upor.