Simona Hamer »ali tisto razpršeno, kar se nenehno trudi ujeti« je na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo študirala dramaturgijo. V dramskem tekstu Tik-tak je zapisala, da »nihče od nas ni pravzaprav samo eno«, kar odlično sovpada z njeno večstransko dejavnostjo, saj lahko na njeni ustvarjalni poti sledimo Simoni dramaturginji, režiserki, sodelavki Gledališča Glej … in mladi dramatičarki iz krogov umetniške skupine preglej, ki jo tokrat tudi središčimo. Svojo dramsko pisavo je že razvijala na različnih dramskih delavnicah doma in v tujini, njen dramski prvenec Taubeka pa je nastal leta 2008. V lanskem letu 2009 sta sledili še krajše dramsko besedilo Amen – pa glavo pod kamen ter v Dramoberu 2009 izdan in zgoraj že citiran dramski tekst Tik-tak.
Tvoj dramski prvenec Taubeka ('golobčka'), končan leta 2008, z neklasično dramsko formo pretresa odnos med moškim in žensko od ljubečega začetka pa vse do razhajajočega se konca. Kaj je bilo tisto, kar te je pripeljalo do vsebinskega kot tudi strukturnega nastanka dramskega teksta?
Drama je začela nastajati na delavnicah v Kranju (mislim, da leta 2007), kjer smo za samo prijavo na delavnice morali poslati kratek sinopsis bodočega teksta. Moja izhodiščna ideja je bila ideja ljubezenske zgodbe, ki bi se odvijala od konca proti začetku. Se pravi, prva stvar, ki bi jo videli na odru, bi bil razhod para, ki bi se potem počasi zavrtel do samega začetka ljubezenske zgodbe, ki bi bil blazno romantičen. Seveda iz tega ni bilo nič.
Ta svoj tekst sem potem nadgradila na še enih delavnicah in ga tako pisala približno leto dni. Sama tema ljubezni je – sicer ne avtobiografsko – povezana z mojimi čisto osebnimi izkušnjami, oziroma kot je enkrat zelo dobro povedala Zalka Grabnar Kogoj, enkrat v življenju se pač moraš ukvarjati z ljubezensko temo, zgodbo. Preprosto zato, ker je tema ljubezni nekaj, kar je vsem nam najbolj blizu; vsak jo pozna.
Kar se tiče forme, pa mi je bilo zanimivo igrati se s samim vpeljevanjem »neklasičnih« dialogov in odsotnostjo didaskalij, pri čemer so mi spet pomagale delavnice, na katerih sem sodelovala tudi z igralci. Ti so mi skozi improvizacije na različne teme iz moje drame pomagali razširiti strukturno formo. Skratka, s samo formo sem se skušala čim bolj poigravati, pri tem pa je bil delež pomoči drugih velik.
V Taubekih je zanimiv tudi sam dramski govor, ki briše mejo med igralcema in publiko, ko samo publiko vpeljuje v besedilo.
Zanimivo bi bilo videti, kako bi režiser reševal to neposrednost; ali bi jo vzel dobesedno ali kot simbol. Samo pisanje mi mora biti zabavno, zato skušam najti za vsak prizor nekaj novega – ne novega v smislu, da tega nihče še ni odkril, ampak v smislu nečesa novega in zanimivega zame. Ko delam kot dramaturginja, sem zmeraj obsedena z neko logiko, z nekim sledenjem smislu teksta, ko pa pišem sama, se dogaja, da napišem en prizor, potem naslednjega, brez da bi pred tem dolgo razmišljala o tem, kam to vodi. Kar je po Dušanu Jovanoviću, pri katerem sem se prav tako učila pisanja, zelo narobe, saj pravi, da je pri pisanju pomemben predvsem ratio.
Misliš, da se da dramskega pisanja naučiti?
Pisanja se da absolutno naučiti. Nihče od nas se ne rodi s črkami ali besedami v svoji glavi. Tako kot so mene naučili abecedo, tako sem se dalje z branjem, z gledanjem predstav nekje naučila tudi pisati za gledališče. Vendar tega nikakor ne jemljem kot zaključen proces, ampak kot nekaj, kar se skozi čas razvija, spreminja. Mislim, da se vsak lahko nauči pisati drame.
V letu 2009 sta bila bralno uprizorjena še dva tvoja dramska teksta, in sicer črna komedija Amen – pa glavo pod kamen ter Tik-tak, dramski tekst, ki je bil uprizorjen na Dnevih bralnih uprizoritev v Cankarjevem domu lani. Klasično vprašanje – a naj bo: o čem govorita?
Črna komedija Amen – pa glavo pod kamen je pravzaprav zelo kratek tekst, nastal pod mentorstvom Nebojše Popa Tasića v okviru PreGlejevega Laboratorija in je bil bralno uprizorjen v omnibusu štirih črnih komedij. Tema je bila diskriminacija, zato sem sama vzela v precep spolnost in vero ter se igrala s tremi liki: fantom, njegovo mamo in Bogom. Pri pisanju tega teksta sem se, tudi zaradi predhodnega vedenja o bralni uprizoritvi, v veliki meri igrala z didaskalijami. Te so v klasičnem kontekstu razumljene kot odrski napotki, ki se v sami uprizoritvi konkretizirajo skozi druga sredstva in se prenesejo na oder, narava bralk pa je, da se prebere vse; naslov, didaskalije …
Dramski tekst Tik-tak pa je nastajal na delavnicah v Novem Sadu in potem še v Ljubljani. Zanimala me je interpretacijska odprtost vsebine in forme, zelo splošno bi lahko rekla, da je tema odlašanje, kar se pa tiče forme, sem v neki meri nadaljevala tudi poigravanje z didaskalijami. Tekst je bil dvakrat bralno uprizorjen in vsaka uprizoritev je ubrala čisto svojo interpretativno pot, kar se mi zdi fantastično.
S čim je povezana tvoja želja po pisanju?
Pri meni ni bilo tako, da bi na primer pri sedmih letih rekla, jaz pa bi rada bila pisateljica. V mojih časih je bil študij dramaturgije – vsaj z mojega vidika – bolj rigiden, zato mi je pisanje predstavljalo nek odstop od tega, kar so pričakovali, da bi naj jaz kot »klasičen« dramaturg bila; nekdo, ki sedi na vajah in je večinoma tiho. Verjetno sem s pisanjem kompenzirala nek kreativni manko v samem študiju.
Sebe nisem nikoli posebej ločevala na dramaturga in na dramatika. Rada sodelujem pri projektih, kjer sem istočasno dramaturg in (so)avtor besedila, in to so večinoma avtorski projekti, ki že v osnovi ne bazirajo na dramskem tekstu.
Se ti zdi, da bi študij dramaturgije moral učiti, kako se piše drama?
Kolikor vem, imajo sedaj na Akademiji dramaturgi tudi predmet kreativnega pisanja, ki ga vodi Žanina Mirčevska, kar se mi zdi absolutno potrebno. Za dramaturga je, ne glede na to, ali kasneje piše ali ne, nujno izobraževanje tudi v tej smeri, saj dobiš skozi izkušnjo pisanja drugačen pogled na celoten proces ustvarjanja gledališke predstave. Zdi se mi prav, da ljudje, ki se ukvarjajo z gledališčem, vsake toliko časa menjajo svoje pozicije: da se režiser zaveda, kaj pomeni biti igralec, da igralec kdaj poskuša tudi kaj napisati in tako naprej. Da ti – prvič – ni dolgčas in da – drugič – znaš ceniti in občutiti delo nekoga drugega.
Ti je bil sam študij dramaturgije pri pisanju omejitev ali v pomoč?
Če gledam nazaj, se mi zdi, da sem začela študirati dramaturgijo iz ene zelo naivne predstave o tem, kaj naj bi gledališče bilo. Na Akademiji sem šele tipala, kako in kaj, prve konkretne izkušnje pa sem pridobila šele v Gleju, kjer sem bila kar nekaj časa dramaturginja in kjer sem se seznanila tudi z ostalimi pomembnimi malenkostmi, brez katerih danes ni gledališča. Tu imam v mislih vso birokratsko mašinerijo, ki se skriva za vsako predstavo, o kateri mi na Akademiji nikoli ni nihče nič povedal, nujnost širšega konceptualnega razmišljanja in pozicioniranja umetnika in še marsikaj ... Šele tam in s kasnejšimi »izvenštudijskimi« dramaturgijami sem res dojela, da je gledališče živ organizem, v katerem ne moreš soustvarjati samo z »distanciranim pogledom«. Ne verjamem v koncept (praktičnega) dramaturga kot zunanjega opazovalca, ki vsake toliko pride pogledat, kaj je nastalo, in to komentira, oziroma mene ta pozicija ne zanima.
Obiskovala si delavnico dramskega pisanja, ki jo je vodil Dušan Jovanović. Kaj – iz izkušnje – prinese sodelovanje z učiteljem dramatikom?
Meni je bil on super! Fascinanten v smislu pojave, neverjetno inteligenten, duhovit, fantastičen človek. To, kar smo v enem letu in pol predelali pri njem, je bilo sistematično zastavljeno kot nekakšen pregled in preizkus različnih dramskih pisav (Brecht, Beckett, Ionesco). Naučil nas je ogromno nekih »fint« in nalog, ki ti lahko pomagajo pri delu. Poleg tega sem imela zanimive, kreativne in inspirativne »sošolce«.
Za nekoga, ki piše, se mi zdi zelo pomembno, da ima nek krog ljudi, s katerimi se lahko pogovarja o tem, kar dela. To, da komentiraš tekste nekoga drugega, je fantastična šola, preko katere daješ in prejemaš nasvete za to, kar bi lahko naredil boljše, in to recimo prakticiramo tudi s preglejevci.
Da kar nadaljujeva: podoben princip delovanja ima tudi Preglejev Laboratorij.
Na Preglejevih laboratorijih se prav tako ogromno pogovarjamo o tekstih. Se mi zdi, da se prav skozi te pogovore največ naučim. In ne le iz svojega teksta, ampak tudi ko razmišljam o tekstu koga drugega, o tem, kaj vse bi se še dalo, česa je preveč, česa premalo ... Ko sam pišeš, ti je potem bolj jasno, kaj je tisto, kar zdrži in kar ne.
Kako bi pa kot udeleženka PreGlejevega Laboratorija ovrednotila njegovo dejavnost?
Osebno lahko PreGlej le hvalim in govorim, kako je super. Na vse te ljudi, ki so intenzivnejši člani PreGleja oziroma zdaj že umetniške skupine preglej, me veže neko globoko spoštovanje in prijateljstvo, poznavanje na nekih posebnih ravneh. Zelo sem hvaležna za vse izkušnje, ki sem jih prek tega pridobila. Veseli me tudi to, da je PreGlej prerasel zgolj to, da »zdaj pa bomo napisali nek tekst, se o njem pogovarjali in ga potem bralno uprizorili«, kajti trenutno razmišljamo malo bolj konceptualno, razmišljamo o gledaliških dogodkih, o drugih načinih prezentiranja dramatike, in to je meni kot dramaturginji in nekomu, ki še piše zraven, en velik izziv.
PreGlej, katerega idejna vodja in ustanoviteljica je Simona Semenič, ni več pod okriljem Gledališča Glej, ampak je eno izmed polj delovanja Kulturnega društva Integrali, v okviru katerega deluje tudi umetniška skupina preglej, ki je sestavljena iz samih »starih mačkov« PreGlejevega Laboratorija. Skupina se je spontano formirala s projektom Zakon!, ki se skozi svoja tri branja (čaka nas še tretje) odziva na problematiko novega družinskega zakonika. Tako smo dramatiki postali tudi performerji, igralci, režiserji … skratka: umetniki, ki se odzivajo na aktualne teme z različnimi gledališkimi ali bolje, umetniškimi formati.
Še vedno pa se v okviru Preglejevega laboratorija po potrebi dobivamo, se pogovarjamo in delamo na tekstih, kar v praksi izgleda nekako tako: ko napišem novo dramo, jo pošljem na mejl, ostali jo preberejo in mi na Laboratoriju povejo svoje predloge za izboljšanje, pomisleke, me opozorijo na kakšne nedoslednosti, napake … jaz njihovo neusmiljeno, a konstruktivno kritiko po lastni presoji upoštevam in jim čez čas pošljem »popravljeno« verzijo teksta, postopek se ponovi, dokler se ne odločim, da je tekst končan.
Kakšen pa bil odziv institucionaliziranih gledališč na PreGlejevo dejavnost?
Obstajajo posamezniki oziroma določeni umetniški vodje, ki so kar odzivni. Tako je na primer Vili Ravnjak nekje izbrskal, da obstaja PreGlejevec Miha Marek in ga je povabil k sodelovanju kot dramatika pri enem izmed prihajajočih mariborskih projektov. Potem je na primer KD Integrali skupaj z Mestnim gledališčem ljubljanskim izvajalo projekt Integriramo!, ki je potekal tri leta in katerega rezultati so bile krstne uprizoritve treh dramskih tekstov, avtorjev Andreje Zelinka, Petra Rezmana in Mihe Mazzinija, na Malem odru MGL.
Ogromno je debat na temo izjemno skromne zastopanosti sodobne oziroma sočasne slovenske dramatike na repertoarjih slovenskih gledališč: nekateri posamezniki na vodilnih pozicijah zelo pavšalno in po mojem mnenju popolnoma neupravičeno kot izgovor prodajajo mit o slabih dramah, ki danes nastajajo. Mislim, da je razlog za njihov negativni odnos predvsem slabo poznavanje teh tekstov; večinoma jih sploh ne berejo ali jih pa preprosto ne znajo prebrati. Seveda je treba upoštevati še finančno ziheraštvo, povezano z dejstvom, ki so ga sami sproducirali, da pri nas sodobna slovenska dramatika – za razliko od na primer Srbije – preprosto ni »in«. Poleg tega imamo tukaj še režiserje, ki se še vedno radi »kao« šalijo, da je najboljši avtor mrtev avtor … Predvsem na institucionalni ravni se redko vzpodbuja projekte, ki temeljijo na sodelovanju med piscem in režiserjem; na aktivni vključitvi dramatika kot soustvarjalca predstave, kjer tekst nastaja sočasno z njo oziroma služi samo kot material, s katerim se dela.
Kaj pa možnosti za mlade avtorje, da razvijajo svoje znanje, se ti zdi, da jih je dovolj?
Absolutno, ja! Če imaš željo in želiš izboljšati to, kar počneš, boš že našel načine, kako pridobiti potrebno znanje. Če sediš doma in čakaš, da nekaj pade z neba, se to res ne bo zgodilo. Se mi zdi, da je kar nekaj možnosti. Recimo delavnice, ki jih je organizirala Sodobnost, na faksu, potem PreGlej, delavnice na Tednu slovenske drame … Še vedno ostane tujina, čeravno je tukaj najbrž že finančni problem.
Najbrž je cilj vsakega dramskega besedila uprizoritev. Kakšna je borba mladih dramatikov za pristanek na odru?
Sama nisem obremenjena s tem, da bi moji teksti morali biti uprizorjeni na odru, mogoče tudi zaradi tega, ker sem v gledališču prisotna tudi na drugačne načine. Blazno uživam v gledališču, v kakšni vlogi sem, mi ni toliko pomembno, važno je, da vem, zakaj to počnem, in da naredim najboljše, kar lahko, saj je to potem tisto, kar me izpopolnjuje. Kakšno šund pisanje za velike denarje me, razen seveda na finančni ravni, verjetno ne bi toliko zadovoljilo. (Seveda je možno, da z zadnjim stavkom gladko lažem, predvsem sebi. :-)) Super mi je bilo sodelovanje z Jako Andrejem Vojevcem in Jerico Majerhold Ostrovršnik pri avtorskem projektu V.E.M, kjer smo vsi trije avtorji teksta, ki je nastajal vzporedno s predstavo. Tovrstni gledališki proces mi nudi drugačne in včasih celo večje užitke kot pa to, da sedim doma in pišem z namenom, da bi to potem pošiljala v gledališča. Seveda pa bi bila navdušena, če bi kdaj katera moja drama bila uprizorjena, ker me res zanima, kaj vse se da iz njih narediti.
Pa ambicije, želje za prihodnost?
Želela bi si, da bi v prihodnosti še naprej imela možnosti in priložnosti sodelovati z zanimivimi, fantastičnimi in inspirativnimi ljudmi. Pravzaprav nimam nekih visokoletečih ciljev, sploh ne razmišljam o njih … samo, da ne bo dolgčas!