»Ej, v redu bo, jz mam dober filing,« je ena prvih replik v drami Sedem dni, izrečena v ponedeljek. No, ne bo v redu, nič ne bo v redu, se izkaže že istega dne, malo pozneje. In enako v vseh sedmih dneh nekega običajnega tedna v našem tukaj in zdaj, v tednu namišljenih novih začetkov in utrujajočih starih koncev. Sijajno napisani dialogi in nekaj bravuroznih monologov v bezljajočem tempu izrišejo različne generacije in družbene sredine naše stvarnosti, naših sedmerih dni v času izkoriščevalskega in brezsramnega okoriščanja lastnikov kapitala z mladimi prekerci, z utrujenimi migrantskimi delavci, z izžetimi kreativci, z vsega naveličanimi zakonci, s starajočimi se in odpisanimi starimi. Dramo odlikujejo neprisiljeno zapisani veristični dialogi, ritmizirani monološki viški, presunljivi trenutki globljih uvidov in prepoznave, da je v času neoliberalnega kapitalizma sedmi dan, ko je Bog velel, naj človek počiva po vsem svojem delu, ki ga je ustvaril in naredil, samo še en začetek še enega novega tedna, ko »boste sigurno kej druzga najdl … Pa vso srečo, a ne?«
Povezava: Sedem dni