Družbenokritična drama ni nobena neznanka slovenske dramatike. Verjetno bi lahko rekli, da ni zgolj znanka, temveč je temelj slovenskega gledališča in dramatike. Že Linhart je v Županovi Micki pačil gospodo in budil kmete, tudi danes skoraj ni predstave, ki ne bi odsevala aktualne politične situacije, odpirala oči, okna in vrata za vse tisto, kar ostaja pozabljeno na osebni ali politični ravni. Simona Semenič v tej predstavi podre zid skritega v zasebnem in političnem.
Način, s katerim avtorica dela 5fantkov.com pristopa k družbenokritičnim tekstom, je vsakič drugačen in razburljiv. Ničesar ne zavija v celofan, nobene psovke ne prihrani, gre do konca v srž človeka in sovraštva, ki ga oni premore. Krištof, Denis, Vid, Jurij in Blaž so deset- in enajstletni fantje, ki se dobivajo v zapuščeni stavbi sredi mesta. Tam počnejo to, kar je od desetletnih fantov pričakovati, igrajo se.
Izbira likov preprosto ne bi mogla biti boljša, saj so te mlade glave tiste, ki v najpristnejši meri filtrirajo družbo. Peterica fantov se pač ne igra skrivalnic, ampak z vsako novo okoliščino razkriva informacije, ki jih je pobrala na poti iz šole, za mizo doma, na šolskem igrišču in povsod vmes. Ta predstava je ena redkih sodobnih predstav, ki ne preizprašuje, temveč trdi. Fantje so premladi, da bi se spraševali o vlogi očeta/mame, za zdaj jim je jasno to, da je mama v kuhinji in da oče pride domov, ko ona že vse uredi. Družinsko nasilje se jim ne zdi zgolj sprejemljivo, temveč potrebno. Besedilo me absolutno pretrese s svojo neposrednostjo.
V začetnih didaskalijah avtorica narekuje, naj pet fantkov igra pet žensk v zrelih letih. Na začetku sem mislila, da gre zgolj za komični vložek. Vendar se mi dozdeva, da je tudi ta avtoričina odločitev politična. Ženska, ki skozi oči fantka riše svet, v katerem živi, se izkaže za izjemno močno pozicijo.
Besedilo je pisano v razgibani formi, ki jo Semeničeva pogosto uporablja in odlično deluje tudi v tem delu. Kratke replike brez velikih začetnic, polne medmetov, ki so glavni pripomoček za oris fantovske igre.
Dovolite mi, da za konec uporabim obrabljen nauk. Otroci vpijajo svet okrog sebe. Nikoli nisem bila desetletni fantek, nekaj desetletji me še loči od zrele ženske, vendar se mi zdi, da hrepenim po enakem posluhu. Želim si družbe, ki sliši in sprejme. Družbe, ki vzgaja in pusti zoreti.
Povezava: 5fantkov.si