»An, ban, pet podgan, kdor ni z nami, ostane sam. An, ban, pet podgan, v kotu stojiš, se milo držiš, vedno si sam in vedno loviš!«
Izbrana problematika, ki je za moje pojme vseprisotna že stoletja. Zloraba otrok – najsi bo psihična, spolna, fizična, duševna ali mentalna. Drama An ban pet podgan že z naslovom spomni na znano otroško izštevanko in asociira na igrivo druženje v šolskih prostorih ali zunaj njih, v tem tekstu pa pomeni nasprotno – neko duševno stisko devetletnega otroka (protagonist), ki se sooča z večkratnimi vsakodnevnimi zlorabami različnih vrst, še posebej spolnimi. Drama Vinka Möderndorferja te posrka vase, napetost je vseskozi vpeta v tekst, to doseže predvsem s prizori kraje, zlorab in umora. Avtor drame nam s stranskimi vlogami prikaže obratno situacijo na drugi strani, to so otroci, katerih starši imajo zadovoljiv zakon in so »družinsko stabilni«. Vinko Möderndorfer s svojo izbiro provokativnih jezikovnih izrazov pokaže realno sliko današnje družbe, socialnih problemov v družini ter problematiko zlorabe otrok in mladih. Tekst prav tako prikaže morebitne posledice zlorab, v tem primeru je to psihična motnja, bipolarnost/shizofrenija (?) … Za komentar te drame sem se odločila še posebej zato, ker trenutna situacija – tj. »karantensko obdobje« – nekaterim predstavlja veliko duševno stisko in brezizhoden položaj, kar (pre)večkrat ostane v zatišju.
Povezava: An ban pet podgan