Radijsko igro Komisija za samomore sem odkril ravno takrat, ko nas je NIJZ obvestil o pretresljivi razširjenosti duševnih stisk med študenti: 89 odstotkov študentov naj bi bilo anksioznih in depresivnih in kar vsak četrti naj bi razmišljal o samomoru. Tudi zato sem pri branju te igre ves čas vlekel vzporednice z današnjim, tj. »koronskim« časom.
V čakalnici pred uradom, v katerem deluje »komisija za dovoljevanje samomorov«, sedijo kandidati, ki zaradi različnih razlogov ne želijo več živeti. Brezposelni je tu že tretjič in že dobro pozna birokratsko delovanje komisije – več možnosti za uspeh imajo kandidati, ki naletijo na določeno staro gospo (dela ob sredah in petkih, naklonjena je tistim, ki obupujejo nad življenjem zaradi nesrečne ljubezni), več možnosti za uspeh imaš s pravimi priporočili (zato se je brezposelni tokrat založil z raznoraznimi potrdili, ki bi mu lahko pomagala v smrt) itn. Poleg njega so še stari Profesor, ki trdi, da ni nesrečen, pač pa ima občutek, da ima za sabo lepo življenje in da bi ga bilo primerno končati, preden se prelevi v mučno življenje starca. Bančni uradnik, ki so ga ravno premestili na manj cenjeno delovno mesto in se v življenju nasploh počuti manjvrednega, ter noseča Služkinja, zapuščena s strani otrokovega očeta. Med čakanjem se pridruži še Mladi človek – pesnik, ki je ugotovil, da v njegovem času ni prostora za takšne, kot je on. Med kandidati se razvije debata – kot pravi avtor, »odrešujoča« – saj se pogovarjajo o stvareh, ki so vsem skupne.
Pri komisiji ne gre za nikakršno evtanazijo. Komisija odloča le o tem, ali bo samomor (i)legalen. Odloča, ali bo družbeno dopusten. Kot pravi Uradnik: »Če bi se kar tako obesil, bi me ljudje obirali, češ da sem pustil otroke, da sem brez vesti, brez odgovornosti – slab človek. Če pa tu na komisiji kako izvrtam dovoljenje, se mi pravilnost mojega dejanja tako rekoč uradno prizna. Takó človek ljudem najlažje zaveže jezike.« Samo zato so prišli do komisije. Nihče izmed kandidatov ni prejel kakršne koli pomoči, o svojih stiskah ne morejo govoriti z nikomer. Mladi človek pove, da nima nikogar, ki bi se mu lahko zjokal, mu potožil in se pogovoril. Te besede so v času epidemije seveda še kako aktualne. Gotovo je osamitev, ki jo zahtevajo ukrepi za boj proti epidemiji, eden od (sicer mnogih) razlogov za povečanje števila duševnih stisk. Čeprav igra Komisija za samomore pokaže neuspešnost (ali pa vsaj težave) institucionalnega reševanja duševnih stisk, pa je eden od problemov danes gotovo tudi to, da so za večino te institucije nedostopne, ker so preobremenjene (zasebniki pa predragi).
Igra je zame aktualna, tudi če odmislimo epidemijo. Mladi človek v eni od svojih replik opozori še na en problem: družba, v kateri živi, ga je prisilila v neprestano delo. Življenje se vrti samo okoli službe (in kaj hitro te sistem pahne v službo, ki te nikakor ne veseli) in človek zapade v rutino, znotraj katere se zgodi komaj kaj omembe vrednega. Kot pravi Mladi človek v igri: »Pisatelj, ki se malo spozna na to, kaj je pomembno, bi lahko vse vaše življenje opisal na nekaj straneh.« V času, ko so si za preživetje nekateri prisiljeni najti dve službi, so taki občutki verjetno znani marsikomu. Za življenje zunaj službe ostane vedno manj časa. In to je problematika, ki seveda presega čas epidemije.
Lani sem si ogledal (odlično) predstavo Borisa Nikitina Poskus umiranja, v kateri avtor med drugim govori o svojem bolnem očetu, ki si je želel evtanazije. V predstavi pojasni fenomen, znan tistim, ki ponujajo evtanazijo: mnogi, ki izrazijo željo po evtanaziji in že pričnejo postopek, si na neki točki premislijo. Ne zaradi omahljivosti, pač pa zaradi neke katarze, ki jo doživijo, ker jim je omogočeno spregovoriti o svoji želji po nenaravni smrti. Zame je to še en dokaz tega, kako pomembno je, da se o takšnih in drugačnih stiskah pogovarjamo in da presežemo miselnost, ki duševne bolezni in težave dojema kot tabu. Tudi zato se mi zdi danes primerno pokazati na igro, ki se ukvarja s to tematiko.
Povezava: Komisija za samomore