Maruša Sirc, 2. 4. 2021

Maruša Sirc bere sodobno slovensko dramo

Maruša Sirc je študentka gledališke režije in ljubiteljica slovenske dramatike. V branje priporoča dramski tekst Človek, ki je prodal svet avtorja Mitje Lovšeta.
:
:

Foto: Ajda Bukovec

The man who sold the world. Človek, ki je prodal svet. V tej besedni zvezi se skriva lep del glasbene zgodovine. David Bowie je kot 19-letni fant napisal pesem (in album) s tem naslovom, mnogim pa je celo bolj znana Nirvanina priredba s famoznega koncerta MTV unplugged iz leta 1993. Od nekdaj sem bila zaljubljena v pesem, njeno besedilo in v samo frazo, saj mi je bil zanimiv koncept prodajanja sveta. Kako sploh to narediš? Kaj to pomeni? Kdo bi to sploh storil? Že v sami zvočni sliki besedne zveze je nekaj tako lepega. Zato verjetno ni presenečenje, da sem, ko sem iskala dramo, o kateri bi pisala, kliknila ravno na dramo s tem naslovom.

Melodrama za dobo apatije, kot jo v podnaslovu poimenuje avtor Mitja Lovše, slika svet, v katerem Hitler ne obstaja, obstaja pa Haver Rickenbach, človek, ki je prodal svet. Zaslišanje, ki je centralno dramsko dogajanje, vodi Hannah Robinson, asistentka tožilca. Konstantno nihanje moči (nekaj časa ima prednost Hannah, nekaj časa pa Haver) vzpostavi zanimivo dinamiko besedila.

Drama me je napolnila s kupom vprašanj, kupom mnenj, pa vendar jih ne znam izraziti. Napolnila me je z neko težo, ki ni prijetna, in mogoče je to prav. Mogoče je to edino pravo počutje, ki ga lahko imam po branju take drame, ki je polna zgodovinskih vzporednic in, kar je bolj strašljivo, vzporednic s sedanjostjo. V Haverjevih replikah je skrit velik del zgodovine, zmešan s slutnjo prihodnosti, ki se je mogoče že začela.

»Lepa beseda lepo mesto najde, še posebej, če imaš topove in bombe.«
»Kaj se zgodi, če psu dopuščaš, da vse grize? Ogloda te do kosti.«
»Poznate razliko med ljudmi in živalmi? Živali ubijajo, ker ne znajo drugače, medtem ko ljudje ubijajo, ker nočejo drugače.«
»Klanje je agregatno stanje človeštva.«

Najodmevnejši od vseh Haverjevih monologov pa je zagotovo njegova pripoved zgodbe o človeku, ki je prodal svet. Dragi bralec ali bralka, če ne maraš tako imenovanih »spoilerjev« in si želiš dramo prebrati, ti svetujem, da naslednji odlomek preskočiš in se vrneš kasneje, saj govorim o koncu in razlogih za Haverjeva dejanja.

»Vsaka doba potrebuje človeka, ki je prodal svet. Tistega, ki s svojimi dejanji združi ljudi proti sebi, da se potem izboljšajo. Če ga ni, se ga pa najde. Ampak najboljši so tisti, ki so pripravljeni sprejeti to vlogo nase. Ne da mu jo drugi dodelijo, temveč da se je sami zavedajo ter se je potem držijo. Taki lahko sprožijo največje izboljšave človeštva.« Po tem monologu sem ostala zmedena. Klub temu da se s Haverjem kot likom ne morem poistovetiti, sem mu tu dala prav. Kar je povedal, je resnica, ki se nanaša na že navedeno repliko o osnovnem agregatnem stanju človeštva. Vsi imamo radi mir, a slej kot prej postane dolgočasen. Res je, da v tem monologu sebi pripisuje prevelike zasluge in verjetno išče nek višji, pomembnejši smisel za svojimi krutimi dejanji ter si s tem poskuša oprati kri z rok, a ima prav. Njegova dejanja so imela strašansko velike posledice in niso opravičena z navedenim dejstvom, a če ne bi bilo njega, bi zagotovo bil nekdo drug. Tako kot je bil on nekdo drug namesto Hitlerja. In osebe, ki naredijo tak masaker, se zapišejo v zgodovino za vedno in nikoli jih ne pozabimo. Vedno se jih spominjamo, nekateri žal tudi v pozitivni luči in od teh najbolj moralno oporečnih oseb črpajo radikalne ideje. In ko kot spužve vsrkajo vse, kar so počeli, to ponovijo, dokler niso premagani, dokler niso zapisani v zgodovino, dokler se o njih ne uči, dokler jih ne začne nekdo idealizirati in dokler nekdo ne ponovi tega znova in znova in znova in znova …

Drama je nastala leta 2014 v dobi apatije, za katero mislim, da se je deloma zaključila. Trenutne politične razmere so od vseh terjale, da se opredelimo, apatija je deloma izginila, a boj ni končan. Moj prijatelj je nekoč rekel, da je privilegij živeti v državi, kjer se ti ni treba obremenjevati s politiko, kjer veš, da so tvoje pravice zagotovljene. Šele ko ta privilegij začneš izgubljati, se zaveš svoje nedavne pasivnosti in apatije. Nekako tako kot nikoli ne veš, da je svet naprodaj, šele ko je že prodan po nizki ceni, ugotoviš, da je prepozno. Čudni časi so in čudni časi prihajajo.

Le kaj se bo zgodilo.

Kdo bi vedel.
Jaz ne.

Povezava: Človek, ki je prodal svet

Mitja Lovše, Človek ki je prodal svet

V rubriki »Izvolimo dramo« beremo sodobne slovenske drame in se nad njimi iskreno navdušujemo ter jih predvsem priporočamo v branje vsem obiskovalcem portala SiGledal. Ideja za to početje se je porodila Simoni Semenič na okrogli mizi Sodobna dramatika, ki je potekala v okviru festivala dramske pisave Vzkrik (24. 3.–26. 3 2017).  Ime rubrike je predlagala Grumova nagrajenka 2017, Simona Hamer, ki je tudi prva izvolila dramo in za naslednje branje nominirala bralca po svojem izboru in presoji, ta pa bo bralce slovenskih dram nominiral dalje. S to verižno igro ali z verižnim eksperimentom želimo predvsem promovirati branje sodobne slovenske drame, saj iskreno verjamemo, da si sodobna slovenska drama zasluži biti (vsaj) prebrana.