David Greig (1969) je eden najpomembnejših in najpogosteje prevajanih sodobnih škotskih dramatikov. Rojen je bil v Edinburgu, odraščal v Nigeriji, gledališko akademijo je končal v Bristolu v Angliji, kjer so bili njegovi kolegi med drugimi tudi dramatiki Sarah Kane, Simon Pegg, Mark Ravenhill, David Walliams. Je tudi režiser in dramaturg, od leta 2016 je umetniški vodja gledališča Royal Lyceum v Edinburgu. Njegov gledališki opus je bogat in žanrsko raznolik, obsega več kot petdeset dramskih besedil, libretov, iger za mladino, adaptacij in prevodov. Med najpomembnejše sodijo Stalinland (1992), Evropa (Europe, 1995), Arhitekt (The Architect), Kozmonavtovo zadnje sporočilo ženski, ki jo je nekoč ljubil v nekdanji Sovjetski zvezi (The Cosmonaut's Last Message to the Woman He Once Loved in the Former Soviet Union, 1999), Damask (Damascus, 2007), Šentjanževo (Midsummer, 2008), Dunsinane (2010), Dogodki (The Events, 2013), Pustolovščine s poslikanimi ljudmi (Adventures with the Painted People, 2020). Za mlade je poleg Rumene lune (Yellow Moon, 2006) napisal tudi Pošast v predsobi (The Monster in the Hall, 2010) in priredil Tintina v Tibetu (Tintin in Tibet, 2005) ter Čarlija in tovarno čokolade Roalda Dahla (Charlie and the Chocolate Factory, 2013).
Na slovenskih odrih je bila v sezoni 2015/16 uprizorjena njegova zgodovinska drama Dunsinane (MGL, režija Aleksandar Popovski).
Ali zgodba Rumene lune temelji na resničnih dogodkih?
Ne, izmišljena je. A kot vsa fikcija ima tudi Rumena luna korenine v resničnosti. Prijatelj, ki je učitelj, mi je povedal zgodbo o dekletu na njegovi šoli, ki je prenehalo govoriti, učitelji pa tega celo večnost niso opazili in v tem niso videli težave.
Kraji, ki jih opisujete (Glasgow, Inverkeiting, Kinlochewe ...), so resnični; kaj pa graščina de Vries? Ali ta tudi obstaja?
Ne, ta ni resnična. Res pa je, da je po vsem škotskem visokogorju zelo veliko podobnih krajev. Gre za stara lovska posestva, velikanska področja, na katerih so tudi hribi in jezera. Svoje čase so bila last škotskih bogatašev, nato britanskih bogatašev, danes pa so njihovi lastniki evropski, arabski in ruski bogataši.
Ste Rumeno luno napisali prav posebej za najstnike? Ali med pisanjem dram razmišljate o ciljnem občinstvu?
Niti ne, med pisanjem ne razmišljam kaj dosti o občinstvu. Pri Rumeni luni sem imel v mislih predvsem gostovanja po šolah. Predstavljal sem si, kako bi bilo, ko sem bil še sam v šoli in bi nam rekli, da bo v avli gledališka predstava. Pričakoval bi Shakespeara ali kaj podobnega, resnega. Zato sem si rekel, o ne, dobili boste pištole, zasledovanje z avtomobili, seks. Divje bo, razburljivo, nič vzgojnega ne bo!
V katerem liku se sami osebno najbolj najdete?
Hm? Dobro vprašanje. Vse imam zelo rad, mislim pa, da sem najbolj podoben Leili. Mogoče tudi Leejevemu očetu.
Zakaj ste od vseh možnih pop komadov izbrali ravno Take On Me skupine A-ha? Je besedilo povezano z vašim razumevanjem zgodbe?
Ko izberem komad za dramo, se ravnam po tistem, kar se mi v trenutku, ko pišem, zdi, da bi si določeni lik želel zapeti. Take On Me mi je všeč predvsem zato, ker je težko zadeti najvišji ton in se bo moral igralec pošteno potruditi.
Zakaj se Leila reže? Zakaj svoje želje po slavi in po tem, da bi se počutila bolj živo, ne izrazi na kak drug način? Zakaj ne napiše svoje zgodbe? Kaj pa Holly, ki ima vse, kar si želi Leila, zakaj se tudi ona reže?
Rezanje je pogost način, s katerim mlade ženske izražajo svoje psihične stiske. Kot poročajo same, jim rezanje »omili« bolečino. Morda zato, ker rezanje povzroči neke vrste notranjo bolečino? Zakaj to počne Leila, je vprašanje, na katero si mora odgovoriti vsak gledalec sam. Enako velja za Holly. Nihče, pa naj se zdi na videz še tako uspešen, ni imun na psihično bolečino ali žalost. Nekateri najdejo tolažbo v drogah ali zlorabi alkohola, nekateri v samopoškodovanju. Vsi si želimo, da bi našli tolažbo v svojem življenju, odkrili vir bolečine in jo pozdravili. To upanje je sporočilo drame.
Kdo je kriv za spor med Billyjem in Leejem? Kaj je bilo prej – Leejevo zavračanje Billyja ali Billyjevo nasilje do Leeja?
Ne vem. Po mojem sta bila oba od samega začetka nastrojena drug proti drugemu. Zelo težko je biti očim. Zelo težko je biti sin brez očeta. Moški včasih ne zanjo obvladati in uravnavati svoje ranljivosti.
Je Jenny v svoje življenje sprejela Billyja, ker je mislila, da bo dobila novega Dana, ali ker si je tako zelo želela biti z nekom, s komerkoli? Se ji je depresija poglobila, potem ko sta se spoznala?
Dobro vprašanje. Nisem pomislil na to. Kaj pa vi mislite?
Je bila Jenny depresivna, ker je Dan ubil svojega najboljšega prijatelja ali zato, ker je odšel?
Še eno pametno vprašanje. Žal lahko odgovorim le tako, da rečem spet: Kaj pa vi mislite?
Rumena luna ni »klasično« dramsko besedilo, temveč se dialogi mešajo z distancirano pripovedjo neimenovanega pripovedovalca, barda. Gre pri tem za načrtno povzemanje baladnega načina pripovedi?
Predvsem sem želel ustvariti hiter tempo, kot v filmu. Hotel sem, da bi bila zgodba razburljiva, in pomislil, da bi to lahko dosegel na ta način.
Leila in Lee sta od samega začetka izobčenca, vsak na svoj način. Besedilo si vzame čas, da razloži, zakaj je tako, in razgrne njuni ozadji. Sčasoma pa ugotovimo, da Leejeva zgodba ni unikatna, saj se je zgodila že enkrat prej, v zgodbi njegovega očeta. Zdi se, da Lee ni imel nobene možnosti, da bi bilo lahko drugače. Včasih bi temu rekli usoda. Kako pa je s tem danes? Gre za socialni determinizem?
Mislim, da je to tragedija. Želel sem tudi pokazati, kako hitro se lahko zgodi, da mladi moški zabredejo v težave. Škotska je dežela, kjer fantje pogosto odraščajo v duhu nasilja in v okoliščinah, ki jim vzbujajo občutek, da se morajo boriti za preživetje. Želim si, da ne bi bilo tako.
V nasprotju z Leejem Leilin krč ne izhaja neposredno iz okolice, ampak iz nje same, iz njenega lastnega občutka nezadostnosti in neopaženosti. Leila hoče biti »v zgodbi«, ker se ji zdi, brez zgodbe ne obstaja. Everyone has a story to tell – to je mantra našega časa, stavek, ki naj bi opolnomočal, a ima pogosto ravno nasproten učinek. »Imeti zgodbo« ni več pravica, temveč zahteva. Smo zato kot družba na točki, kjer smo? Ker nas ne zanimajo več skupne, ampak samo še individualne zgodbe? Bi torej lahko rekli, da so katastrofe, kot sta korona in okoljski kaos, skrajna možnost, da kot družba stopimo skupaj in se spravimo v red?
To je zanimivo vprašanje. Rumeno luno sem napisal še pred razširjenostjo družabnih omrežij. Mislim, da bi Leila zdaj še bolj trpela. »Popolno« življenje na instagramu, slavne osebe, »pomembneži«, skrbno kurirane objave na Twitterju ali Facebooku, vsa ta popolna življenja niso resnična. Naj ljudje še tako dodajajo ključnike #realife ali #bekind, resnica je, da vedno kažemo svetu le nekakšno fasado. To je seveda veljalo tudi v času pred družabnimi mediji, vendar ni bilo tako zelo zelo razširjeno in vsesplošno. Dokler si mlad, je vse skupaj seveda še huje, saj nimaš nobenega merila, na podlagi katerega bi lahko presojal te »popolne« svetove, ki so ti nedosegljivi.
Trenutne katastrofe, s katerimi se soočamo, me zelo skrbijo. Skrbi me, da nismo utrjeni za to, da bi bili skupaj. Da je naš občutek za običajno postal preveč krhek. Obstajata samo grozljiva katastrofa ali absolutna popolnost. Obstajata samo strah in odpor do drugega ali pa nekakšna absolutna in zlagana »ljubezen do vseh«. Ljudje so nemarni. Običajno življenje je težko in polno kompromisov. Skupnost je naša najgloblja tolažba, delno izhaja iz tega, ker se strinjamo, da bomo shajali z ljudmi, ki nam niso všeč ali nam grejo na živce. Globoko v sebi verjamem, da so ljudje dobri. Verjamem, da se bomo nekako le znašli. Verjamem, da se bojo mladi pri reševanju vseh omenjenih problemov odrezali bolje kot moja generacija. Verjamem, da tega ne bomo dosegli tako, da bomo junaki in bomo »živeli najboljše možno življenje«, ampak tako, da bomo običajni in bomo prevzeli pravo odgovornost zase.
Kako vidite prihodnost gledališča v teh zapletenih in umetnosti nenaklonjenih časih? Vaše gledališče Royal Lyceum v Edinburgu, kjer ste umetniški vodja, je maja letos objavilo, da se bo »pogreznilo v zimsko spanje«. Mar to še vedno traja? Ali gledališč na Škotskem sploh še niso odprli?
Gledališče se bo vrnilo. Gledališče je globoka človekova potreba. Trenutno pa smo v stanju hibernacije, niti enemu gledališču na Škotskem še niso dovolili, da bi ga odprli.
Ali bodo gledališča prejela kakšno finančno pomoč, ki jim bo pomagala preživeti?
Od škotske vlade smo dobili nekaj sredstev, ki nam omogočajo, da bomo lahko nadaljevali naslednje leto in da lahko pripravimo nekaj kabaretnih in bralnih uprizoritev, ki jih bomo posneli in prenašali v živo po spletu.
Upam pa, da bomo pred božičem smeli odpreti vrata vsaj za majhno številno gledalcev, upoštevaje fizično razdaljo, seveda. Stvari se spreminjajo iz dneva v dan. Trenutno je stanje zelo slabo. Dolgoročno pa sem globoko prepričan, da se bo gledališče vrnilo in bo še boljše.
Kako je pandemija vplivala na vas osebno kot pisca, avtorja, gledališčnika?
Še nikoli v življenju nisem imel tako dolgega odmora od gledališča, od vseh njegovih vidikov, od tega, da sem gledalec, do tega, da hodim na vaje. Tak odmor ti vsekakor da določen vpogled. Zdaj poskušam uživati v branju in gledanju filmov. Videl sem, kako je izginilo vse moje prihodnje delo. Videl sem, kako izginjajo vsi moji dohodki iz minulega dela. Sam imam sicer srečo, da sem zaposlen kot umetniški vodja. Prav tako lahko nekaj zaslužim z drugimi vrstami pisanja.
Dobro pri vsem tem je, da čutim bolj kot kdaj koli prej nujo po pisanju za gledališče. Za gledališče, ki si resnično prizadeva odkrivati resnico in pripovedovati zgodbe, ki si jih želijo mnogi slišati. Slabo pa je, ker vidim, kako neznansko pogrešam gledališče. Že samo to, da grem v gledališče, to pogrešam morda še bolj kot predstave. Približno tako, kot da bi rad hodil v cerkev, a ne zaradi pridige.
Prevedla: Tina Mahkota
Povezava: PDF Gledališkega lista