Irina Lešnik, SiGledal, 13. 3. 2011

Skozi umetnost do boljšega sveta

Bogdan Georgescu je pravi dokaz za to, da umetnost ne pozna meja. Romunska javnost ga pozna kot umetnika in aktivista za socialne pravice. Kot sredstvo za izražanje svoje umetnosti uporablja dramsko pisanje, video tehniko, vstopa pa tudi v območja, ki jih običajno ne povezujemo neposredno z umetnostjo, kot so socialna intervencija in projektna organizacija. V sledečem intervjuju je na kratko opisal svojo metodo dela, nekaj svojih projektov, zaupal pa mi je tudi, kakšna je njegova vizija prihodnosti umetniško-socialnega delovanja.

Bogdan Georgescu / foto osebni arhiv
Ali lahko na kratko obrazložiš temo delavnice, ki jo vodiš na festivalu Preglej na glas?

Delavnica se osredotoča na temo segregacije zaradi spolne usmerjenosti,  kot se kaže v Ljubljani. Temo so predlagali organizatorji projekta, ob čemer so poudarili, da ni nikakršnih vnaprej določenih smernic ali omejitev pri pristopu do omenjene tematike. Ne vem veliko o trenutni situaciji v Ljubljani, zato sem se odločil sprejeti predlagano temo in pričel brati prispevke o LGBT situaciji v Sloveniji. Informacije, ki sem jih našel, bodo začetna točka naše raziskave med delavnico. Na delavnici želimo ugotoviti, ali je tovrstna segregacija v Ljubljani prisotna, kako se manifestira in kateri pristop bi bil najustreznejši – kako skozi umetniške projekte udeležencev delavnice spodbuditi razpravo na zadano temo.

Prosim, povej kaj več o pristopu oziroma metodi, ki jo uporabljaš pri svojih projektih.

Metoda, ki jo uporabljam v ustvarjalnih izobraževalnih projektih ter v gledaliških projektih v določeni skupnosti, se imenuje »active art« (aktivna umetnost) in temelji na dveh glavnih komponentah: prva je opazovalni proces in arhiviranje dokumentiranega materiala, druga je proces interveniranja s pomočjo različnih umetniških orodij. Namen te metode je vzbujanje vprašanj, ustvarjanje skupnosti okoli umetniškega projekta in nastanek umetniškega izdelka ali predstavitve, ki jo napravi skupnost skupaj z sodelujočimi umetniki. Cilj tovrstnega procesa je aktivacija skupnosti in razprava o določenih tematikah, s katerimi se spopada omenjena skupnost. Tako poskušamo odkriti ustvarjalnost v vsakem udeležencu in spremeniti skupnost kot celoto v aktivno, ustvarjalno telo.
 
Sodeluješ pri nekaterih zelo zanimivih projektih. Brala sem o t. i. projektu The House of People (Hiša ljudi), verjetno je še veliko drugih. Kateri projekti so bili najuspešnejši in s katerimi projekti se trenutno ukvarjaš?

Nisem prepričan, da je ravno uspešnost kriterij tovrstnih projektov. Kar počnemo skozi naše delo, je dolgoročna investicija za udeležence v projektu. Lestvice, s katerimi merimo in ocenjujemo naše delo, so specifične za vsak projekt posebej. Zame je uspeh, ko skupnost sprejme projekt tako, da se vključi v vse elemente njegovega procesa.

V preteklih treh letih sem delal pri dveh projektih. Že omenjeni The House of People je ustvarjalni izobraževalni projekt, namenjen socialni integraciji zapornikov. Pri tem projektu smo poskušali ustvariti metodo dela s pomočjo raziskovanja umetniških orodij, s katerimi bi se lahko sodelujoči predstavljali drugim skozi drugačno perspektivo, kot so je običajno vajeni. Hkrati so jim ta orodja nudila možnost, da v zaporu ustvarjajo lastne umetniške projekte, tako da niso odvisni od umetnika – prostovoljca, ki bi prišel v zapor, da bi skupaj delali na projektu. To namreč v Romuniji zahteva veliko časa.

Drugi projekt je Tour in the countryside (Tura po podeželju), ki se dogaja v ruralnih predelih Romunije. Poglavitna ideja je spodbuditi skupnosti, da s pomočjo kreativnih izobraževalnih delavnic, debat in predstav vseh vrst spremenijo njihov kulturni dom – ta se v večini romunskih vasi uporablja izključno kot prostor za poroke, krščevanje in pogrebne slovesnosti – v aktivni center skupnosti kot prostor za ustvarjalno izobraževanje, srečevanje, razprave ter ne nazadnje center, preko katerega se skupnost predstavlja.

Blizu ti je rek, da je ena glavnih funkcij umetnosti kritika družbe v vseh njenih segmentih. Kako lahko umetnost pomaga graditi boljšo družbo?

Trdno verjamem, da je v letu 2011 edini razlog, da gledališče še vedno obstaja kot oblika umetnosti in da ljudje še vedno čutijo potrebo po obisku gledališča, ta, da predstavlja izjemno možnost neposredne interakcije in sodelovanja vseh prisotnih oziroma vključenih. Na takšen način je ustvarjeno varno območje igre, znotraj katerega lahko skupnosti ali skupine ljudi razpravljajo, analizirajo ter ustvarjajo rešitve in ideje za boljše življenje vsakega izmed njih ter skupnosti same. Idealno bi bilo priti do točke, da bi skupnost, soočena s problemi, povabila umetnike k skupnemu ustvarjanju umetniških projektov na temo njihovih problemov. V večini primerov so še vedno umetniki tisti, ki detektirajo problem in napravijo prvi korak, toda upam, da se bodo projekti začenjali tudi na pobudo skupnosti. Tovrstni procesi temeljijo na iskreni radovednosti in velikodušnosti do bližnjega skozi učenje kreativne izmenjave, ki naj bi izboljšala življenje vseh in sčasoma vodila v boljše življenje za skupino, skupnost in družbo nasploh.

Cilj o vzpostavitvi ustvarjalne in boljše družbe je zelo idealističen, nekateri bi rekli celo utopičen. Kako bi odgovoril tistim, ki dvomijo v doseganje takšnih ciljev pri tvojih projektih?

Vse je fikcija. Tudi vsi moji projekti so fikcijski, saj temeljijo na »fikcionalizaciji« opazovanja in na zelo natančnem dokumentiranju.  Ustvarjena fikcija lahko ustreza že obstoječemu svetu in »boljši svet« prikazuje kot svet, ki ga že živimo, ne da bi nas do tega pripeljal nek projekt ali program. Kar lahko napravimo, so majhni koraki v samem temelju določene problematike, in močno verjamem, da ti predstavljajo veliko spremembo. Ne gre za splošno utopijo. Z neposrednim delovanjem v majhnem merilu se stvari lahko spremenijo na bolje in se lahko izrazijo tudi v večjem merilu.

Tvoje umetniško delovanje prestopa meje običajnih opredelitev umetnosti. Misliš, da je pojem umetnosti mogoče zajeti v preprosto definicijo, ali pri svojem umetniškem delu ne sprejemaš s tem povezanih mej in omejitev?

Mislim, da je ključno, da obnovimo in redefiniramo vprašanje o tem, kaj umetnost sploh je in kako se manifestira v mojih projektih. Le tako lahko umetnost ostane živa ter povezana s svetom, v katerem živimo. Ne gre za zanikanje mej, ampak za preizkušanje in širjenje teh ter hkrati iskanje, kaj je za njimi.

 
Udeleženci delavnice, ki jo vodi Bogdan Georgescu kot mentor, bodo svoj ad hoc dogodek na temo segregacije glede na spolno usmerjenost prikazali v nedeljo, 13. marca, ob 20.00 v Cankarjevem domu.



Povezava:

***
Festival dramske pisave Preglej na glas 2011 že šesto leto raziskuje drugačne pristope in načine prezentacije slovenske sodobne dramatike. Raziskuje nove dramske formate in uprizoritvene prakse, nudi platformo za izmenjavo izkušenj različnih uprizoritvenih umetniških profilov, z diskusijami, okroglimi mizami in delavnicami širi prostor teoretičnega premišljanja sodobne dramatike in afirmira bralne uprizoritve kot samostojni žanr.

Festivalsko dogajanje tradicionalno spremlja bilten, ki je l. 2011 prvič dostopen na spletnem portalu SiGledal. Ad hoc dogodke – predstavitve delavniškega dela, predstave, diskusije in bralne uprizoritve letošnjih nominirancev za Grumovo nagrado z raznovrstnimi prispevki spremljajo mladi pisci, predvsem iz vrst študentov AGRFT in udeležencev Šole ustvarjalne kritike in teorije.

Preglej na glas organizira Kulturno društvo Integrali, ki na področju gledaliških umetnosti raziskuje, afirmira in distribuira sočasno dramatiko – predvsem v smeri omogočanja pogojev za raziskovanja in preizkušanja skozi različne delavnice ter ad hoc projekte. Teoretični in kritični premislek krepi tudi s Šolo ustvarjalne kritike in teorije.
Nika Arhar, urednica biltena

Preglej na glas

zbrala Nika Arhar, SiGledal, 9. 3. 2011
To smo mi, 2. del
Lena Gregorčič, 13. 3. 2011
Festivalologija vsakdanjega življenja
zbrala Nika Arhar, SiGledal, 8. 3. 2011
To smo mi, 1. del
Vesna Hrdlička Bergelj, 11. 3. 2011
Demokracija umetnosti ali vsi za vse
Črt Poglajen, 10. 3. 2011
Kdo se boji življenjepisa?
zbrala Nika Arhar, SiGledal, 10. 3. 2011
Kako preživeti v hiperprodukciji scenskih umetnosti
KD Integrali, 11. 3. 2011
Ad hoc omnibus
Jasmina Založnik, 14. 3. 2011
Umetnost se spreminja
Tjaša Mislej, 14. 3. 2011
V središču pozornosti
Simona Sušec, 15. 3. 2011
Ad hoc na ulico, ad hoc na oder
Katja Čičigoj, SiGledal, 16. 3. 2011
Diagnostika vitalnosti gledaliških formatov
Irina Lešnik, SiGledal, 23. 9. 2011
Lutke med plesom in bikoborbo
Irina Lešnik, SiGledal, 25. 3. 2011
Koreografija – »gibanje, duša, ljubezen«
Irina Lešnik, SiGledal, 25. 2. 2011
Sodobni ples - izmuzljiva veja umetnosti
jadranka matkovic

............

14. 3. 2011