Njeno ime se je prvikrat začelo pojavljati v povezavi s pestrim naborom kar najbolj bizarnih krožkov, v času, ko so bile vse življenjske možnosti še na stežaj odprte (tudi take profitabilne). Ironija njene usode se je strnila, ko se je vanjo naselil dvom z veliko začetnico: vprašanje, koliko realnih kvalitet sploh premore življenje – če ni nemara zgolj fikcija in če ni nič več in nič manj kot to, kdo je njen avtor – se je zdelo vedno bolj izmuzljivo.
V tem obdobju njenega življenja je opazna uporaba raznih dramaturških prijemov, ki so poskušali to monodramo strpati v vsaj na videz berljiv konstrukt z razvidnim leitmotivom. Na zgledni dramaturški lok v pojavu nemirne bibavice kulturnega stanja še zdaleč ni bilo misliti. Ob študiozni neprespanosti je ob vsej fiktivni problematiki beckettovsko sklenila, da je relativno vseeno, v kateri sferi bivamo in komu plačujemo najemnino, da pa je stanje v vsakem primeru neznosno.
Sistem je ugotovitev pozdravil s tem, da je uradno proglasil njeno zrelost za življenje in jo odpustil iz institucionalnega zaledja na svobodo. Od tistega časa je njeno ime po nepotrjenih informacijah moč zaslediti pod prispevki raznih publikacij, ponavadi s kakšno marginalno temo, ali na raznih obskurnih spletnih straneh. Če obstaja kakšen stik med njo in realnostjo, je to gledališče. Kompleksno vprašanje njenega ontološkega statusa ostaja do danes ujeto v misterijih medmrežja, razrešeno pa je s preprostim pritiskom na eno tipko. Ostaja le še vprašanje, čigava drama je to.
Sistem je ugotovitev pozdravil s tem, da je uradno proglasil njeno zrelost za življenje in jo odpustil iz institucionalnega zaledja na svobodo. Od tistega časa je njeno ime po nepotrjenih informacijah moč zaslediti pod prispevki raznih publikacij, ponavadi s kakšno marginalno temo, ali na raznih obskurnih spletnih straneh. Če obstaja kakšen stik med njo in realnostjo, je to gledališče. Kompleksno vprašanje njenega ontološkega statusa ostaja do danes ujeto v misterijih medmrežja, razrešeno pa je s preprostim pritiskom na eno tipko. Ostaja le še vprašanje, čigava drama je to.
Nika Leskovšek
***
Ne vem, od kod sem prišla na svet. Najprej nisem znala nič drugega kot sesati in mirovati, če mi je meso čutilo ugodje, ali jokati, ko mu je bilo neugodno. Kadar mi ljudje niso ugodili, me je popadla jeza do svobodnih, ki se mi niso usužnjili, pa sem se jim z jokom maščevala. Mnogim pametnejšim od sebe, ki se niso na migljaj uklanjali moji volji, sem poskušala po svojih močeh z udarci prizadevati bolečino, ker niso poslušali mojih oblastnih želja, katerih izpolnitev bi mi bila pogubna. To so mi pravili o meni in jaz verjamem, ker opazujemo isto tudi pri drugih dojenčkih ali pa preberemo pri svetem Avguštinu; sama pa se svojih doživetij ne spomnim.
Nato sem začela občevati z ljudmi z znamenji ter stopila globlje v viharno občestvo človeškega življenja. Koliko križev in težav sem okusila tedaj, koliko grenkih prevar! Dali so me v šolo, da bi se učila branja in pisanja: sirota nisem vedela, kakšno korist ima človek od tega. Osnovni pouk je bil vsekakor boljši od kasnejšega, ker me je usposabljal, da znam danes brati, kar najdem pisanega, in da sama pišem, če me je volja pisati, medtem ko so me na višji stopnji silili, da sem si natrpavala spomin z blodnjami nekega Eneja, ob tem pa pozabljala svoje blodnje, in da sem jokala nad smrtjo Didone, ob tem pa s suhim očesom gledala, kako odmira moje življenje. A takrat sem one ničevosti bolj cenila kakor koristno gramatiko.
Blizu našega vinograda je stala hruška, obložena s sadom, ki ni bil mikaven ne po obliki ne po okusu. Nekoč se nas je spravila peščica malopridnih otročičev na drevo, da bi ga otresli in oplenili. Odnesli smo težak tovor lesnik, pa ne da bi jih bili sami pojedli, ampak zato, da smo jih vrgli svinjam. In če smo tudi katero pokusili, smo jo le zato, da smo počenjali reč, ki nas je tem bolj veselila, čim manj je bila dovoljena.
Blizu našega vinograda je stala hruška, obložena s sadom, ki ni bil mikaven ne po obliki ne po okusu. Nekoč se nas je spravila peščica malopridnih otročičev na drevo, da bi ga otresli in oplenili. Odnesli smo težak tovor lesnik, pa ne da bi jih bili sami pojedli, ampak zato, da smo jih vrgli svinjam. In če smo tudi katero pokusili, smo jo le zato, da smo počenjali reč, ki nas je tem bolj veselila, čim manj je bila dovoljena.
In vse to je bil šele začetek …
Kdo razmota ta klobčič, stotisočkrat zavozlan in skrotovičen? Gnusen je: ne maram dalje obračati oči vanj, ne maram ga gledati.
Simona Sušec
***
Črt Poglajen: Življenjepis // Antropogenija:
Osnovni podatki // Klasifikacija:
- Vrsta: črt poglaj-en (ovis musimon-vulgaris),
- Red: sodoprsti kopitarji (artiodactyla),
- Razred: sesalci (mammalia).
Lastnosti // Karakteristike:
- V odrasli dobi doseže 180 centimetrov in do 68 kil. Je izrazito neaborealen (na drevju niti slučajno živeč). Naseljuje predvsem nižinska, srednje poseljena območja Ljubljane in okolice, hrani se skozi ves dan, spi pa ponoči.
- Paritveni cikel: skozi vse leto.Izkušnje // Razvojne faze:
- Infantilna faza: Obdobje med 1 in 14 letom. Osebek deluje izrazito individualistično, kar se kaže predvsem v težnjah po teku in po izogibanju širšega žogobrcnega kardela. Karakteristična poteza skozi vse začetno obdobje je, da se nenehno nahaja med svetovi. Med svetom stvarnosti in lastnih utopičnih podob. Pogosto se postavlja v bran pripadnic nasprotnega spola, zato je tu in tam deležen kakega poljuba (basium) na lice.
- Retinirano-testisna faza: Obdobje med 14 in 25 letom. Po prevladi hormonov se v njegovi podzavesti (idu) sočasno začneta oblikovati oba skrajna pola: fantazije, ki vključujejo cele hareme na pol golih žensk, in izrazita težnja po zasledovanju edine prave ljubezni. Ljubezni, ki bi vzdržala moč od prvega dotika do pozne starosti. Samice izbira v daljših intervalih, jih postopno glorificira in se ob tem mazohistično predaja trganju lastne kože. To je hkrati čas pojava druge vrste poljubov (savium).
- Falična faza: Obdobje med 25 in 31 letom. Ob nadaljnjem razvoju introspekcije osebek bolje spozna samega sebe. Testisi se ob tem dokončno spuste, kar pripelje do nezadržne moči libida. Namesto na Prešerna si izbere pogled na vagine. In na preostale dele damskih teles. To obdobje je zato obdobje hitrega učenja (razvoja superega). Tu omejitve pri izbiri občevank postanejo specifične. Leta, tip postave in velikost košarice niso več absolutni kriterij.
- Hemolimfna faza: Obdobje med 31 in 32 letom. Čas intenzivne sreče. Osebek ponotranji koncept ljubezni in intenzivnega zadovoljstva. Izbere svojo izvoljenko in jo popelje v Sarajevo. Zdi se mu, da se je čas ustavil in da lahko v obdobju zatečene sreče ostane za vedno. Iz tega prepričanja ga postopno prebudi upadanje stopnje serotonina v krvi. Ostanek predhodne falične faze, ki se ob tem vnovič predrami, ga potisne v oddaljevanje od nje. Proces se konča z globoko osebnostno krizo.
- Hemolimfna faza: Obdobje med 31 in 32 letom. Čas intenzivne sreče. Osebek ponotranji koncept ljubezni in intenzivnega zadovoljstva. Izbere svojo izvoljenko in jo popelje v Sarajevo. Zdi se mu, da se je čas ustavil in da lahko v obdobju zatečene sreče ostane za vedno. Iz tega prepričanja ga postopno prebudi upadanje stopnje serotonina v krvi. Ostanek predhodne falične faze, ki se ob tem vnovič predrami, ga potisne v oddaljevanje od nje. Proces se konča z globoko osebnostno krizo.
- Falična faza: Obdobje po 32 letu. Zasuk v trendu razvoja. Vrnitev v fazo raziskovanja.
Črt Poglajen
***
Imenujem se Irina Lešnik in prihajam iz nekdaj majhnega obmorskega mesteca, ki pa se v zadnjih letih razvija v pravo mondeno letovišče, imenovanega Koper. Kljub košatim palmam v bližini svojega doma sem se odločila študentska leta preživeti v Ljubljani za zgodovinskimi in slovničnimi knjigami, no, občasno se na urniku znajde tudi slovenska literatura. Novo mesto – nove zadolžitve, po treh letih poljubljančevanja sem poleg rahlega naglasa prevzela mesto urednice študentske zgodovinske revije, poimenovane po grški muzi – Klio, delovno mesto učiteljice plesa, še vedno pa sem ostala zvesta primorskim koreninam in sem redna dopisnica časnika Primorske novice. Ko ne delam oz. študiram rada pohajkujem po ljubljanskih ulicah, in če že ne iščem čim bolj unikatnih kosov oblačil, me pot največkrat zanese v gledališče ali na aktualno kulturno prireditev. Na vsake toliko časa pa potrebujem izstop iz vsakdanje ljubljanske ustaljenosti, takrat se za teden dni odpravim v katero od evropskih kulturnih prestolnic. Videla sem jih že kar lep kos, vendar me ni strah, da bi jih zmanjkalo, saj se v nekatere z veseljem vračam, poleg tega pa name čaka še ves širni svet izven evropskih meja.
Irina Lešnik
***
Občasno v samoti brnenja računalnika, večkrat med množico radovednežev. Ki iščejo navdihujoča dejanja, prijazne besede in iskrene misli. Kar vidim, zapišem. Tudi za druge. Sebi shranim drobce skrivnosti. Da lahko črpam še iz mozaika preteklosti.
Anita Volčanjšek
***
Kdo sem? Hm ... Zakaj sem takšna kot sem? Kakšna pa sem? Verjetno takšna, kakršna mi paše, da sem. Kar ne pomeni, da sem takšna, kot si želim biti. Ampak da delam, kar se sama odločim, da želim in da mi je pomembno. S tem, kakšna ob tem sem, se pa ne ukvarjam pretirano. Včasih že, ampak – kot že rečeno – ne pretirano. Ne bi imelo smisla. In ne bi bilo konstruktivno. Včasih takšna vprašanja spravljajo v depresijo in ne vodijo nikamor. Moj »jaz« vsekakor ne vsebuje kakšnih performativnih elementov in nima potrebe po pretiranem razkazovanju. Zakaj bi se torej na tem mestu delila z vami, ko se pa niti poznamo ne? Ali bi vas morala imeti rada? Bi vi morali imeti radi mene? Ha ha. Ne, ne gremo se te igrice. Vaša izbira je, kaj si boste mislili. Sama iščem le točke mojih ujemanj in mojih izbir. Tisti okoli mene jih poznajo. In predvsem jaz jih poznam. In spoznavam. Preiskujem. Preverjam. Vedno znova. Znova. Vedno. Toliko vam povem o sebi, več pa ne. Tale izpoved je resda postala veliko bolj resna, kot sem si želela. Ampak tako je, včasih ne veš, kam pot pelje. Pa se vseeno odločiš zanjo. Sama vem, zakaj. In to je pomembno – zame.
Nika Arhar
Povezava:
***
Festival dramske pisave Preglej na glas 2011 že šesto leto raziskuje drugačne pristope in načine prezentacije slovenske sodobne dramatike. Raziskuje nove dramske formate in uprizoritvene prakse, nudi platformo za izmenjavo izkušenj različnih uprizoritvenih umetniških profilov, z diskusijami, okroglimi mizami in delavnicami širi prostor teoretičnega premišljanja sodobne dramatike in afirmira bralne uprizoritve kot samostojni žanr.
Festivalsko dogajanje tradicionalno spremlja bilten, ki je l. 2011 prvič dostopen na spletnem portalu SiGledal. Ad hoc dogodke – predstavitve delavniškega dela, predstave, diskusije in bralne uprizoritve letošnjih nominirancev za Grumovo nagrado z raznovrstnimi prispevki spremljajo mladi pisci, predvsem iz vrst študentov AGRFT in udeležencev Šole ustvarjalne kritike in teorije.
Preglej na glas organizira Kulturno društvo Integrali, ki na področju gledaliških umetnosti raziskuje, afirmira in distribuira sočasno dramatiko – predvsem v smeri omogočanja pogojev za raziskovanja in preizkušanja skozi različne delavnice ter ad hoc projekte. Teoretični in kritični premislek krepi tudi s Šolo ustvarjalne kritike in teorije.
Nika Arhar, urednica biltena