Ponovno se vam javljam iz lutkovnega vrveža. Zdaj sem tudi sama že dodobra vpeta v dogajanje in komaj najdem čas, da vam lahko poročam o novih pripetljajih.
Predstava, s katero bom začela svoje današnje oglašanje iz jesenskega Maribora, ogledala pa sem si jo včeraj zvečer, nosi naslov Praške legende in gledalce seveda popelje v ulice stare Prage. V prvi legendi spremljamo damo, ki vse svoje življenje brezuspešno čaka na vrnitev svojega ljubega; v drugi spoznamo graditelja znamenitega Karlovega mostu, ki je za uspešno postavitev mostu svojo dušo zapisal hudiču; v tretji legendi pa opazujemo grobarja, ki je tako navdušen nad kockanjem, da mu je vseeno ali kocka z živimi ali mrtvimi. Dogajanje preskakuje iz ene legende v drugo, iz češčine v angleščino, iz svobodnega verza v stroge ritmične vzorce in vendar deluje kot enovita celota, pozornost publike ne pade niti za hip ... Vse pohvale igralcem Barbori Vyskočilovi, Luděku Smadišu in Petru Hašku, ki so izredno usklajeno odigrali to kompleksno predstavo. Spominjala sem se svojega obiska Prage, zopet sem stala na Karlovem mostu, za katerega gredo zasluge samemu Luciferju. Črni humor, ob katerem so se zabavali tudi otroci. Rada bi omenila še Pogovora o predstavah, ki sem se ga udeležila danes, in posebej zanimiva se mi je zdela polemika, ki se je razvnemala okoli porekla predstave: gre za češko predstavo s slovenskimi elementi ali obratno? Režiser Matija Solce se s tem vprašanjem ni zdel ravno zelo obremenjen, povedal je, da je predstava zgolj odraz avtorske poetike, v katero se pač gotovo vpletajo Slovenija kot država njegovega rojstva ter vplivi raznoraznih popotovanj po tujini.
Moje jutro se je danes začelo s Sneguljčico, predstavo, ki me je kljub zgodnji jutranji uri dodobra nasmejala in tudi presenetila. Scena mračnega rudarskega mesta je tako oddaljena od idiličnega pravljičnega gozda, kot je sploh še lahko. In glavna vloga ne pripada več nujno Sneguljčici, pač pa morda krtku, ki so ga otroci takoj sprejeli za svojega ...
Tudi Štiri muzikante, predstavo za otroke, je režiral Matija Solce, na oder pa jo je postavil v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana. Zopet do potankosti usklajena igra, v živo izvedeni glasbeni vložki, popolna čarovnija ... Simpatične štiri živalice, ki se odločijo, da se bodo zavezale muzikantskemu življenju, so k petju privabile tudi marsikaterega nadebudneža iz publike.
Ustavila se bom še ob predstavi Začarani čajnik. Spominjam se, da kot majhna deklica nisem marala predstav, kjer je bil na odru samo en igralec. Zdele so se mi preprosto dolgočasne, ponavadi se ni nič ... dogajalo. No, Začarani čajnik Katje Povše prav res ni čisto nič dolgočasen. Na interaktiven način zastavljena zgodba je pozornost otrok obdržala od prve pa do zadnje minute! Avtorice ni zmedlo niti dolgotrajno napihovanje globusa – naloga, ki jo je zaupala malčku iz publike – ampak je potrpežljivo čakala, dokler ni bil globus napihnjen, in nato otrokom pokazala Japonsko, kjer se bo zgodba odvijala. Na pogovoru o predstavah je avtorica in izvajalka svoje predstave priznala, da na Japonskem še ni bila, toda sogovorniki, ki so daljno Japonsko obiskali, so jo pomirili, da je predstava imela pristen japonski čar. Na koncu predstave smo vsi z veseljem srkali odličen japonski čaj iz papirnatih skodelic in nismo niti malo dvomili v svoje početje ...!
Hitim na naslednjo predstavo in se vam oglasim zopet jutri ...