Do Vevarjevega »lecture performansa«* Kako se je moje življenje spremenilo v festival? se sama niti nisem poglabljala v slovensko gledališko festivalsko sceno. Približno sem vedela, katerega meseca v letu je kateri festival in kakšna je njegova usmeritev, ogledala sem si nekaj predstav in šla dalje. Potem pa: bum! (beri: prebrala sem Vevarjev prispevek, ki je nastal na festivalu Diskurz 09 v Giessnu, kjer je bil tudi predstavljen v obliki »lecture performansa«). Slovenski festivalski asortiman je ogromen. Ne samo, da je festivalsko dogajanje pokrito na mesečni ravni, večkrat se zgodi, da sta v istem mesecu vsaj dva festivala – in to je za festivaloholika** gotovo stresno, saj je fizično nemogoče, da bi bil na obeh, v kolikor sta v različni krajih ali ob isti uri.
Slovenska festivalska epopeja se začne v februarju, z bienalno Gibanico, tej sledijo festival Rdeče zore, Preglej na glas, Teden slovenske drame v marcu, april je prosti mesec (morda je to pobuda za nov festival?!) z izjemo skoraj vsakoletnih tradicionalnih dogodkov, ki jih priredi Živadinov 21. aprila. V maju je festivalsko dogajanje izredno pestro: Break 21, Exodos, Ukrep … vsak mesec je od decembra dalje pokrit z najmanj enim festivalskim dogodkom. Prava naslada za festivaloholika, ki pa od njega zahteva tudi določeno mero festivalskega načina obnašanja: Vevar poda nekaj duhovitih nasvetov, kako se obnašati na festivalu ter na obfestivalskih dejavnostih, npr. kako uprizarjati svojo bistroumnost – Brecht je kot referenca skoraj vedno »in«, Stanislavskega se je (naj)bolje izogibati, pri slovenskih lacanovcih ne smemo pozabiti na Dolarja (ob omembi Žižka, seveda). Določena pravila veljajo tudi pri samopromociji, ki je ne nazadnje zelo koristna za širjenje osebne mreže poznanstev na različnih festivalih, kar vključuje tudi prinašanje osebnega promocijskega materiala (letaki ipd). Pri tem pa je zelo pomemben način, kako so lotimo samopromocije (sebe in festivala): pomembni osebi se nikoli ne predstavimo sami, to naj stori skupni znanec! Samopromocijskega materiala ne smemo deliti kar vse povprek, temveč moramo ustvariti situacijo zanimanja za material. Blazno pomembno je, da dajemo vtis zasedenosti in profesionalnosti; v nastavitvah spletne pošte si moramo v času odsotnosti aktivirati avtomatski odgovor »Ni me v pisarni«, pa čeprav pisarne nimamo. Vevarjev prispevek je mali priročnik festivalskega bontona, ki bi moral biti obvezno čtivo za vsakega vsaj pol toliko navdušenega festivaloholika, kot je on sam. Kako se je moje življenje spremenilo v festival? je duhovit doprinos k slovenski kulturi festivala (ob takem porastu festivalov je vodič težko pričakovano in nujno zlo), na momente ironičen in samoironičen, predvsem pa zelo iskren.
Ob vsem tem Vevarja občudujem. Mislim, da so za obisk vseh teh festivalov (pa še tistih v okolici, ki jih tudi uvršča na seznam, kot so npr. Bitef v Beogradu, Evrokaz v Zagrebu idr.) potrebne visoka samodisciplina, toleranca in predvsem strast (do festivalov), ki presega samo sebe in se pravzaprav približuje enemu izmed –holizmov: festivaloholizmu.
Moj skromni pomislek, ki se mi ob tem poraja, je, čemu tak festivalski porast, ki traja od 90-ih let prejšnjega stoletja dalje? Vsekakor mislim, da je to eden izmed redkih primerov, ko si upam trditi, da gresta kvantiteta in kvaliteta z roko v roki (vsaj na gledališkem področju). To sklepam na podlagi svoje osebne kariere obiskovanja teh festivalov pa tudi na podlagi trditev kolegov, ki so vsekakor (strokovne) reference in ne samo iskalci festivalov in festivalskih odprtij, zaprtij, zdravic, jubilejev in posebnih srečanj. Gledališki festivali so le del festivalskega dogajanja v Sloveniji: imamo tudi bogato ponudbo glasbenih festivalov, folklornih, filmskih srečanj, multikulturnih festivalov (Lent), Festival idrijske čipke, Festival stare trte, različne vinske festivali, Pikin festival, Festival bazilike, Festival sonca, Lunin festival in še mnogo drugih. Zanimivo, kako se glasi uvodnik k pregledu festivalskega dogajanja na eni od spletnih strani: »V Sloveniji se vsako leto pojavi več novih zanimivih festivalov, ki postanejo tradicionalni. / … / Izberite festival zase.« A zakaj bi sploh izbirali festival, če ga lahko ustanovimo sami?
Očitno težimo k temu, da postanemo država z največjim številom festivalov na prebivalca, ki a priori postanejo tradicionalni. Ob tem morda ostaja večji izziv ,kako ustanoviti svoj festival, ki ne bo postal »tradicionalen«? Festivalologija*** bi bila morda dober izbirni (ali kar obvezni) predmet kulturoloških in antropoloških študij, kjer bi moral kot gostujoči predavatelj obvezno nastopiti Rok Vevar s svojim vodnikom festivalskega življenja, ki je vsekakor prva informacija za vsakega (bodočega) festivalskega navdušenca. Če ste zamudili predavanje na festivalu Diskurz 09 ali na festivalu Preglej na glas 2011, pomeni, da morda le niste tak festivalski navdušenec, kot ste si mislili sprva, zato si preberite Vevarjeva navodila v jesenski številki revije Maska iz leta 2010. Do takrat pa: navdušeno obiskujte festivale, seveda z upoštevanjem zgoraj napisanih navodil.
*Lecture performans: predavanje, izvedeno kot performans; predavanje, ki vključuje elemente performativnosti.
**Festivaloholik, izhajajoč iz festivaloholizma: obsedenost, odvisnost od festivala, kot npr. deloholik.
***Festivalologija: veda o festivalih, preučevanje posameznih festivalov ter njihovih elementov.
Slovenska festivalska epopeja se začne v februarju, z bienalno Gibanico, tej sledijo festival Rdeče zore, Preglej na glas, Teden slovenske drame v marcu, april je prosti mesec (morda je to pobuda za nov festival?!) z izjemo skoraj vsakoletnih tradicionalnih dogodkov, ki jih priredi Živadinov 21. aprila. V maju je festivalsko dogajanje izredno pestro: Break 21, Exodos, Ukrep … vsak mesec je od decembra dalje pokrit z najmanj enim festivalskim dogodkom. Prava naslada za festivaloholika, ki pa od njega zahteva tudi določeno mero festivalskega načina obnašanja: Vevar poda nekaj duhovitih nasvetov, kako se obnašati na festivalu ter na obfestivalskih dejavnostih, npr. kako uprizarjati svojo bistroumnost – Brecht je kot referenca skoraj vedno »in«, Stanislavskega se je (naj)bolje izogibati, pri slovenskih lacanovcih ne smemo pozabiti na Dolarja (ob omembi Žižka, seveda). Določena pravila veljajo tudi pri samopromociji, ki je ne nazadnje zelo koristna za širjenje osebne mreže poznanstev na različnih festivalih, kar vključuje tudi prinašanje osebnega promocijskega materiala (letaki ipd). Pri tem pa je zelo pomemben način, kako so lotimo samopromocije (sebe in festivala): pomembni osebi se nikoli ne predstavimo sami, to naj stori skupni znanec! Samopromocijskega materiala ne smemo deliti kar vse povprek, temveč moramo ustvariti situacijo zanimanja za material. Blazno pomembno je, da dajemo vtis zasedenosti in profesionalnosti; v nastavitvah spletne pošte si moramo v času odsotnosti aktivirati avtomatski odgovor »Ni me v pisarni«, pa čeprav pisarne nimamo. Vevarjev prispevek je mali priročnik festivalskega bontona, ki bi moral biti obvezno čtivo za vsakega vsaj pol toliko navdušenega festivaloholika, kot je on sam. Kako se je moje življenje spremenilo v festival? je duhovit doprinos k slovenski kulturi festivala (ob takem porastu festivalov je vodič težko pričakovano in nujno zlo), na momente ironičen in samoironičen, predvsem pa zelo iskren.
Ob vsem tem Vevarja občudujem. Mislim, da so za obisk vseh teh festivalov (pa še tistih v okolici, ki jih tudi uvršča na seznam, kot so npr. Bitef v Beogradu, Evrokaz v Zagrebu idr.) potrebne visoka samodisciplina, toleranca in predvsem strast (do festivalov), ki presega samo sebe in se pravzaprav približuje enemu izmed –holizmov: festivaloholizmu.
Moj skromni pomislek, ki se mi ob tem poraja, je, čemu tak festivalski porast, ki traja od 90-ih let prejšnjega stoletja dalje? Vsekakor mislim, da je to eden izmed redkih primerov, ko si upam trditi, da gresta kvantiteta in kvaliteta z roko v roki (vsaj na gledališkem področju). To sklepam na podlagi svoje osebne kariere obiskovanja teh festivalov pa tudi na podlagi trditev kolegov, ki so vsekakor (strokovne) reference in ne samo iskalci festivalov in festivalskih odprtij, zaprtij, zdravic, jubilejev in posebnih srečanj. Gledališki festivali so le del festivalskega dogajanja v Sloveniji: imamo tudi bogato ponudbo glasbenih festivalov, folklornih, filmskih srečanj, multikulturnih festivalov (Lent), Festival idrijske čipke, Festival stare trte, različne vinske festivali, Pikin festival, Festival bazilike, Festival sonca, Lunin festival in še mnogo drugih. Zanimivo, kako se glasi uvodnik k pregledu festivalskega dogajanja na eni od spletnih strani: »V Sloveniji se vsako leto pojavi več novih zanimivih festivalov, ki postanejo tradicionalni. / … / Izberite festival zase.« A zakaj bi sploh izbirali festival, če ga lahko ustanovimo sami?
Očitno težimo k temu, da postanemo država z največjim številom festivalov na prebivalca, ki a priori postanejo tradicionalni. Ob tem morda ostaja večji izziv ,kako ustanoviti svoj festival, ki ne bo postal »tradicionalen«? Festivalologija*** bi bila morda dober izbirni (ali kar obvezni) predmet kulturoloških in antropoloških študij, kjer bi moral kot gostujoči predavatelj obvezno nastopiti Rok Vevar s svojim vodnikom festivalskega življenja, ki je vsekakor prva informacija za vsakega (bodočega) festivalskega navdušenca. Če ste zamudili predavanje na festivalu Diskurz 09 ali na festivalu Preglej na glas 2011, pomeni, da morda le niste tak festivalski navdušenec, kot ste si mislili sprva, zato si preberite Vevarjeva navodila v jesenski številki revije Maska iz leta 2010. Do takrat pa: navdušeno obiskujte festivale, seveda z upoštevanjem zgoraj napisanih navodil.
*Lecture performans: predavanje, izvedeno kot performans; predavanje, ki vključuje elemente performativnosti.
**Festivaloholik, izhajajoč iz festivaloholizma: obsedenost, odvisnost od festivala, kot npr. deloholik.
***Festivalologija: veda o festivalih, preučevanje posameznih festivalov ter njihovih elementov.
Povezava:
***
Festival dramske pisave Preglej na glas 2011 že šesto leto raziskuje drugačne pristope in načine prezentacije slovenske sodobne dramatike. Raziskuje nove dramske formate in uprizoritvene prakse, nudi platformo za izmenjavo izkušenj različnih uprizoritvenih umetniških profilov, z diskusijami, okroglimi mizami in delavnicami širi prostor teoretičnega premišljanja sodobne dramatike in afirmira bralne uprizoritve kot samostojni žanr.
Festivalsko dogajanje tradicionalno spremlja bilten, ki je l. 2011 prvič dostopen na spletnem portalu SiGledal. Ad hoc dogodke – predstavitve delavniškega dela, predstave, diskusije in bralne uprizoritve letošnjih nominirancev za Grumovo nagrado z raznovrstnimi prispevki spremljajo mladi pisci, predvsem iz vrst študentov AGRFT in udeležencev Šole ustvarjalne kritike in teorije.
Preglej na glas organizira Kulturno društvo Integrali, ki na področju gledaliških umetnosti raziskuje, afirmira in distribuira sočasno dramatiko – predvsem v smeri omogočanja pogojev za raziskovanja in preizkušanja skozi različne delavnice ter ad hoc projekte. Teoretični in kritični premislek krepi tudi s Šolo ustvarjalne kritike in teorije.
Nika Arhar, urednica biltena