Kdo se boji življenjepisa?

Z življenjepisi je hudič. Četudi vsi uporabni priročniki pišejo o priložnostih, ki jih govorjenje o sebi posamezniku ponuja, je dejstvo, da se v vsaki priložnosti skriva tudi past. In da z govorjenjem o vrlinah človek vselej govori tudi o svojih manah. Če je skromen, se mu v očeh ocenjevalca kaj hitro pripne neodločnost, zmedenost in strah, če je samozavesten, pa egoizem, napuh in vasezagledanost.

Izpovedna širina, ki jo pisanje življenjepisa dopušča, se v gledališkem dogodku kaže na zanimiv, večplasten način. Povsem jasno je videti obe plati medalje. Tako svobodo misli kot tudi tesnobnost, ki jo ta svoboda pripelje s seboj. Preko devetih življenjepisov se kaže devet različnih zgodb, preko devetih zgodb pa devet različnih pristopov. Do pisanja. Do sveta. In do samega sebe. Kontrasti, ki ob tem nastajajo, so v mnogočem skoraj črno beli. Kar je nenavadno, in hkrati očarljivo. 

Do najjasnejše distinkcije med  posameznikom kot delom širšega družbenega prostora in med posameznikom kot čistim individuumom pride ob primerjavi predstavitve Petra Rezmana in Saške Rakef. Če Rezman sebe na zabaven način predstavi kot »rdečega Velenjca«, kot rudarja in kot člana skupine, ki se sestaja zato, da bi pač brala svoja dela, se Rakefova prestavi zgolj in samo kot Rakefova. Kot domiselna, duhovita, a od ostalih docela ločena enota. Gledalca kot umetnica naslavlja neposredno in v prvi osebi, intimno, ne da bi v diskurzivni prostor pripustila še koga drugega.  

Glede na formo v kateri se pripovedovalci predstavljajo, so posebno zanimive razlike med Miho Marekom, Zalko Grabnar Kogoj in Simono Hamer. Marek za svoj opis uporabi decidirano slovarsko opredelitev lastnosti. To stori slovnično korektno in na oprijemljivih primerih obrazloženo, s čemer se spretno ruga rigidnosti in izrazni ujetosti ljudi. Grabnar Kogojeva se predstavi v dialogu s seboj, pri čemer ji uradni okvir z branjem horoskopa podaja Andreja Zelinka, sama pa pronicljivost in ostrino izkaže s šokantnimi medklici. Hamerjeva svoje življenje predstavi na prezentno najbolj domišljen način. Začne s petjem ponarodele ljudske pesmi, jedro svojega življenjepisa pa poda z molkom, med katerim je njen glas mogoče slišati iz zvočnikov.


Simona Hamer / foto Gregor Grešak

Da je čas ob branju (poslušanju) življenjepisa relativen in da je relativna tudi količina podatkov, ki jih je mogoče procesirati, postane jasno skozi prispevka Barbare Skubic in Simone Semenič. Predstavitev Skubicove je zaradi prisrčne odkritosti mogoče zaznati kot zelo zgoščeno in kratko, a kljub temu izčrpno in povedno, predstavitev Semeničeve pa zaradi neprekinjenega naštevanja imen formularjev, ki jih mora umetnik izpolniti, da bi od države dobil vsaj osnovna sredstva za delo, skoraj kot neskončno dolgo (s čimer avtorica svojo poanto prek naštevanj izrazi jasno in nedvoumno, slej ko prej pa tudi precej agresivno).

V kompleksnosti načina izražanja pa so razlike lepo vidne ob primerjanju predstavitve Andreje Zelinka in Maje Šorli. Zelinkova svoj vsakdan in probleme, ki mu sledijo, prikaže prek enostavnega, priljudnega, skoraj klepetavega pogovora z namišljeno kofetarico, Šorlijeva pa prek kompleksne slovnične razgradnje stavka kot osnovne komunikacijske enote in posledično prek zaporednega povezovanja osebnih zaimkov z glagoli.

Avtorji dogodka kažejo na paradoks, s katerim se danes pri nas na tak ali drugačen način srečuje 115.608 ljudi. 115.608 brezposelnih, ki jih na seminarjih Zavoda za zaposlovanje učijo, kako s kratkim življenjepisom »čim bolj prepričljivo prepričati«. Podobno kot zavodovi seminarski voditelji tudi performerji ne ponujajo odgovora na vprašanje, kako idealno predstaviti samega sebe, dajejo pa za razliko od prvih (ki naj bi bili bolj storilnostno usmerjeni) zelo dobro izhodišče za razmislek o tem, kako ljudje percipiramo sami sebe – kaj nas opredeljuje – in kako se kažemo svetu.