Kako preživeti v hiperprodukciji scenskih umetnosti

Iskrico, ki je služila kot izhodišče za tri zapise z zgornjim naslovom, je izstrelil lecture performans Roka Vevarja Kako se je moje življenje spremenilo v festival?. Besedilo je (samo)ironičen kažipot po festivalih, »navodilo« za vključevanje in vedenje znotraj festivalskih mrež in premislek o lastnem festivalskem udeleževanju ter v skrajni fazi o lastnem življenju, napolnjenem z nenehnim prehodnim prostorom festivala. Lecture performans Roka Vevarja bo izveden danes na festivalu Preglej na glas, tri »zasvojenke« s scenskimi umetnostmi pa svoje poglede, težave in svarila razgaljajo prav tu in zdaj.

Na slovenskih odrih se na leto vključno s ponovitvami in gostovanji zgodi blizu 5000 predstav. Skoraj 250 je na novo izvedenih del. Leta 2009, kamor seže zadnji statistični podatek statističnega urada RS, je bilo zabeleženih 21 gledaliških festivalov,  na katerih se je odvilo več kot 230 predstav. Številke vztrajno naraščajo.

Ko se človek napoti v gledališče, je, čeprav upoštevamo samo produkcijo v Ljubljani, v istem dnevu prisiljen izbirati med tremi ali več (zgolj gledališkimi) dogodki. 

To gledališkega navdušenca prizadene. Sploh ker, kar je nazadnje videl, ni bilo nujno dobro, tisto, česar pa ni videl, pa je bilo mogoče vseeno boljše (in tega ne bo izvedel!). Za gledališkega kritika to pomeni tudi nizanje kritik, ene za drugo, dan za dnem. Zaradi ogromne količine produkcije se zmanjša pomembnost dogodka in s tem relevantnost njegovega zapisa. Prav lahko tudi sam zapade v hiperproduciranje, ki rezultira v uniformiranost tudi njegovega lastnega  dela. Najhujši scenarij: kar je bila nekoč strast, se prelevi v poklic, ta pa v rutino. Prav tako se lahko zaradi tolikšne produkcije v rutino spremeni produciranje predstav. Slovenska gledališka kritika je zaradi hiperprodukcije oškodovana. Prav tako pa seveda slovensko gledališče. 

Na srečo po premierah in na festivalih obstajajo zakuske. Najbolj pomagajo majhne čokoladne stvarčice, ki vsebujejo dobršnjo dozo afrodiziaka. Če ne drugače, pomaga tudi lepo aranžirano sadje, polno vitaminov, in oreščki, ki so vir esencialnih zdravilnih maščob. Tudi sirčki teknejo. Nikakor pa ne pomagajo težki obloženi kruhki s salamo in razni golaži, ki postajajo alternativa, saj je po (sic!) neuradni statistiki kar 70 odstotkov gledaliških navdušenk in navdušencev vegetarijancev. Ne bojte se seči tudi po kozarčku opojne alkoholne pijače, ki sploh v dobri družbi omili posledice ne preveč dobre izbire preživljanja dotičnega večera. Če morate zjutraj oddati kritiko, pa nikar ne pretiravajte, saj vas etični kodeks Mednarodnega združenja gledaliških kritikov obvezuje k trezni in odgovorni sodbi, če vanjo še verjamete. Pa glavo pokonci, jutri je nov dan in z njim nova predstava. Ali dve. Ali tri. Zmanjkalo jih ne bo. In če bomo ponovno narobe izbrali, nam še vedno ostane dobra družba, ki bo s prešernim cinizmom in inteligentnimi dovtipi in avtoironijo večnega vračanja iskanja Godota v gledališču poplačala naš vnovičen poizkus. Nekaj pa vseeno mora biti tam, zato se tudi mi vedno vračamo nazaj vanj. Res pa je, da bi to morda laže prišlo, če bi se ga malo manj trudili zasledovati in tudi če bi si samo dalo več časa in prostora in se ne bi tako trudilo (5000 predstav!). No ja, zdravilni ukrep pa je vsekakor tudi ne obupati nad gledališčem, saj četudi pred izhodom vihamo nos, ga vihamo skupaj, in ravno ta »skupaj« je prav tako sestavni del gledališča.

***

»Ljubljana – mesto festivalov« – so na Mestni občini Ljubljani z javnim razpisom pozvali producente. Namen razpisa: oblikovanje blagovne znamke »Ljubljana – mesto festivalov«.

Blago, ki se ceni samo, ali blago, ki ceno oblikuje skozi znamko? Je mesto Ljubljana prepoznavna blagovna znamka, še več, je Ljubljana – mesto festivalov, znamka, ki se prodaja povsod ali le nam samim? Ali je morebiti omenjena znamka le način prikrivanja resnice. So kvantitativni formati resnično edino, kar zagotavlja uspeh in prepoznavnost? V poplavi kvantitativnih formatov, med katerimi so festivali eksemplarična oblika, vznikajo kritike in opazke njihov negativnih elementov (upad kvalitete, pomanjkanje vizije, kuriranja, nasilna širjenja, nefokusiranje ipd.). Z namenom približanja resnici, vpisani v festival, bom o njih razmišljala skozi retorično figuro, izposojeno iz najave festivala Pajek: Dobrodošli na ladjo norcev!

Prispodobo ladje norcev je uvedel že Platon kot prispodobo o atenski demokraciji. Z njo je oporekal učinkovitosti demokratične družbene ureditve in opozoril na problem demokratične izbire, v kateri zmaga ni odvisna od strokovnosti in sposobnosti, temveč od retorične spretnosti govornika oziroma učinkovitosti manipulacije z javnim mnenjem. Ker šteje večina, je potrebno poskrbeti za utišanje manjšinske kritiške populacije, h kateri prištevamo tudi umetniške kroge. Prekarizacija dela ne zadostuje. Vpeljati je potrebno nove vzvode, ki bi kritično maso odvrnile od pomembnih, družbeno-političnih vsebin. Inflacija festivalov, razporejenih skozi celo leto, je v tem kontekstu razumljena kot uspešen način za »osamitev« potencialnega nasprotnika in hkrati način ustvarjanja socialnega miru (kruha in iger), pri čemer ne smemo pozabiti na njihovo presežno vrednost, vpisano v »samo-ustvarjeni blagovni znamki«.

Festivali na redne obiskovalce in kreatorje delujejo kot opoj, inherenten zasvojljivi substanci. Poglejmo: Zasvojenost vznikne iz radovednosti, eksperimentiranja, poskusa približati in izkusiti to, kar doživljajo drugi, torej tisti, ki so vanje že vpeti. Ob obisku številnih dogodkov, ki festival sestavljajo, spoznavate, da v času prisotnosti na dogodkih vsakodnevne skrbi in obveznosti (vsaj za čas prisotnosti) poniknejo. Dogodki (umetniški ali družabni) vas sprostijo, »umirijo«. Zato z udeleževanjem festivalov nadaljujete, dokler vas povsem ne posrkajo in pričnejo usmerjati vaše življenje. Simptomi zasvojencev se izražajo kot:

- zanemarjanje drugih obveznosti (doma, v službi …) in seveda racionalno opravičevanje tovrstnega početja;
- zanemarjanje partnerja na račun udeležbe festivalskih dogodkov;
- dvig tolerančnega praga – za vzdrževanje »normalnega« stanja potrebujete vse več festivalskih dogodkov;
- ob izostanku oziroma neudeležbi se pojavijo t. i. »odtegnitveni« simptomi (nemir, tesnoba, razdražljivost, nespečnost);
- izguba nadzora nad dogajanjem oziroma udeležbo dogodkov (planiranje in načrtovanje vam uhaja z vajeti, udeležujete se več dogodkov, kot ste sicer načrtovali);

- pozornost in čas usmerjate na festivalske dogodke (razmišljate o prihodnjih kot tudi o načinih, kako prebroditi nefestivalska obdobja);

V kolikor ste se prepoznali v vsaj petih trditvah, se umeščate med festivalske odvisnike in dobrodošli ste na ladji norcev, ki samoironizira svojo pozicijo: le tanka meja je med norcem in odvisnežem, še več, v dotičnem primeru ju lahko enačimo. Dobrodošli na ladji norcev!