Jasmina Založnik, 14. 3. 2011

Umetnost se spreminja

Intervju: Bojan Djordjev je v Beogradu rojen gledališki režiser, performer in kulturni delavec. Doštudiral je gledališko režijo na Akademiji za gledališče v Beogradu, magistriral iz teorije umetnosti in medijev. Je soustanovitelj teoretsko-umetniške platforme Teorija koja Hoda (TkH) in član uredništva istoimenske revije. V soavtorstvu s Sinišo Ilićem je ustvaril potujoči dolgoročni arhivski performans Pustinja slike (Puščava slike). Na festivalu Preglej na glas je nastopil v predstavi Mnogo nas je, kot mentor pa vodi ad hoc delavnico na temo segregacije glede na poklic.

Bojan Djordjev / foto Marta Popivoda
V okviru letošnjega festivala Preglej na glas v vlogi mentorja delavnice na temo poklicne segregacije sodeluješ pri ustvarjanju ad hoc projekta. Kakšno pozicijo oziroma vlogo znotraj skupine zavzemaš in na kakšen način se ta pozicija povezuje s tvojim siceršnjim načinom dela?

V delavnici predvsem poskušam odložiti trenutek za sprejemanje odločitev in postavitve stvari. Menim, da se je bolj kot na končni produkt potrebno osredotočati na ustvarjalni proces. Tovrstni načini dela to omogočajo. V skladu z odprtostjo strukture, v kateri se nahajamo, se moja vloga nenehno spreminja. Prizadevam si, da se postavljam predvsem v vlogo soustvarjalca in mentorja oziroma mediatorja, in šele v morebitni »SOS situaciji« (upam, da do nje ne bo prišlo) v vlogo režiserja. Vloga, ki jo zavzemam v tokratnih ad hocih, se zdi nasprotna mojemu običajnemu ustvarjanju. Običajno je večji del materiala pripravljenega vnaprej, v »SOS« oziroma »kriznih« situacijah pa iščemo ad hoc rešitve. Moje delo temelji na dialogu med posamezniki, ki prihajajo iz različnih poklicev – kar je tudi neposredna povezava s temo delavnice – in tudi nimajo predhodne izkušnje sodelovanja.

Kaj zate pomeni poklicna opredelitev? Poklicne definicije so pogoste preozke glede na vrsto del, ki jih opravljamo, pogosta so prehajanja med vlogami in funkcijami ...

S kolegi in kolegicami iz TkH-ja že dlje časa poskušam za opis svojega dela oziroma poklica uporabljati naziv kulturni delavec oziroma delavec v kulturi. Omenjena opredelitev se z mojim delom bolj ali manj sklada, odvisna pa je od vsakokratne situacije. Zdi se mi, da tudi moj poklic gledališkega režiserja, pridobljen s formalnim izobraževanjem, ne zaobjame povsem vsega spektra mojega dela, a kljub temu ustvarja temelj za vstopanje v komunikacijo in organizacijo. Nisem prepričan, ali »nezadostnost« poklicne opredelitve razumem v povezavi z mučnimi eksistencialnimi pogoji (s širjenjem polja svojega delovanja povečujem možnost »dostojnega« preživljanja) ali z birokracijo, ki določa ozkost poklicne opredelitve.

V intervjuju, objavljenem v Yellow cabu, vodiču skozi življenje, si temelj ustvarjanja predstav opisal s sledečimi besedami: »Vsako predstavo, ki jo ustvarjam, dojemam kot neko vrsto platforme, forum za dialog na dano temo. Do premiere se ta dialog odvija med sodelavci, ki so del ustvarjalnega procesa; kasneje pa naj bi se dialog prenesel na publiko in kulturno javnost.« Kakšna je vloga gledalca v predstavah in kakšna pri ad hoc projektih?


Mislim, da je gledalec vselej tudi udeleženec – ne glede na to, v kakšni meri je forma uprizoritve odprta. Včasih le prisostvuje družbenemu dejanju – obisku gledališča, drugič pa je v uprizoritev vpet bolj aktivno in je tudi njegova udeležba pomembnejša. Platforma za dialog, o kateri govorim v intervjuju, se nanaša na predstave na splošno, lahko bi rekel, da na celotno polje umetnosti – vključujoč seveda tudi ad hoc projekte. Scenska umetnost ne obstaja brez gledalca.

Na kakšen način se ad hoc projekti povezujejo s platformo Teorija koja hoda (TKH), predvsem s tistim delom, ki se dotika izobraževanja. Kako pri TkH razumete izobraževanje?

Teorija koja Hoda je nastala leta 2000 kot samoorganizirana samoizobraževalna skupina. Naša takratna ad hoc organizacija je nastala kot odgovor na konkretno situacijo pomanjkanja umetniškega izobraževanja v Beogradu. Na TkH-ju polje svojega delovanja razširjamo. Usmerjamo se na vprašanja, vezana tako na teorijo scenske umetnosti, kot tudi na širša, družbena vprašanja. Interdisciplinarnost pristopov in raznolikost umetniških profilov v organizaciji ter raznoterost formatov v izvedenih javnih intervencijah mi služijo kot opora za sodelovalni pristop na ad hoc delavnici festivala Preglej na glas.

Izobraževanje razumemo kot orodje za interveniranje v javno družbeno polje. Zadnja leta TkH v ospredje postavlja samoizobraževanje in kritično izobraževanje s področja sodobne umetnosti in kulture. Razvili smo vrsto projektov (s-o-s projekt, Šverc znanja! (Tihotapljenje znanja!), Raškolovano znanje (Nešolsko znanje)), s katerimi skušamo preko samoizobraževanja transformirati in krepitvi neodvisno kulturno in umetniško sceno v Beogradu.

Tako organizacija TkH kot tudi tvoje lastno delo povezujeta odprtost, fluidnost, označila ju bom s pojmom hibrida in eksperimenta, torej tista umetnost, ki skozi ustvarjanje prehaja in podira »navideznost« meja (pogledov, sistemov ...). Kaj je tisto, kar te pri scenskih umetnostih najbolj vznemirja?

Pri scenskih umetnostih me vznemirja neskončna možnost ustvarjanja odnosa med izvajalcem in gledalcem. Na tem bi morala temeljiti vsaka uprizoritev. Ljudje iz prakse zanemarjajo ta odnos. Kadar je gledalec iz predstave izvzet, govorimo o slabem gledališču. Zato menim, da je pri ustvarjanju kvalitetne predstave potrebno predvsem dobesedno prebiranje angleške fraze »think outside the box« ('misliti izven okvirjev').

V trenutku, ko bom pri vsakem novem projektu prenehal spreminjati odnos med izvajalcem in gledalcem, ga preizpraševati, uničevati in na novo konstruirati, bo nastopil čas, da preneham z ustvarjanjem na polju scenske umetnosti.

Kako se rojevajo ideje za projekte?

Skozi raziskovanje različnih registrov scenskih umetnosti ustvarjam raznolike projekte, ki segajo od aktivistično–hekerskih, kot je na primer projekt sms guerilla, do opere in seveda obsesivne uprizoritve Ivane Sajko. Njene tekste Evropa, Rio Bar, Žena bomba (Ženska bomba) in Medeja sem uporabil za raziskovanje verbalnega gledališče, privedenega do ekstrema. V vseh teh projektih sem skušal rešiti nek problem izvedbe in vsak od njih ponazarja stopnico, pot, po kateri lahko nadaljujem. A kot sem že dejal, še vedno sem v fazi odkrivanja poti. Najpomembneje pri vsakokratnem delu na projektu, kot tudi osrednja motivacija zanj, je iskanje scenske – javne forme problematike, ki se ji posvečam. Tu se »kaj« in »kako« pokažeta kot neločljiva.

Zanimiv je projekt Puščava slik (Desert of Picture), ki ga že več let ustvarjaš skupaj s Sinišo Ilićem.

Puščava slik je dolgoletni projekt, ki ga ustvarjava z vizualnim umetnikom Sinišo Ilićem. Projekt je od leta 2002 prešel različne formate vizualnih in scenskih umetnosti. V središču projekta je slika, ki služi tudi kot osrednje komunikacijsko orodje. Na začetku sva izhajala iz osebnega arhiva slik, ki sva jih zbirala od otroštva. Prvi performansi Puščave slik so bili zasnovani kot prezentacija slik, ob katerih analizirava in komentirava ideološke, politične in interpelacijske potenciale posamičnih slik. V zadnjem času pa poskušava projekt iz potrošnje – vsako komentiranje in analiza, ne glede na to, kako sofisticirana in radikalna je, ostaja potrošnja – premakniti na uničevanje, kvarjenje slik. V sedanji fazi interpretirava javni prostor kot sliko, performans (postopek tega »uničevanja«) pa koncipirava kot intervencijo vanj. Trenutno se je projektu pridružil zagrebški dramski pisec Goran Ferčec, katerega tekst Pismo Heineru M. služi kot temelj sedanje faze projekta. Prva manifestacija se je zgodila v Novem Sadu letos januarja, sledila ji bo intervencija na kvadrienalu scenskega oblikovanja v Pragi. Upam, da bomo našli dovolj razlogov za nadaljevanje projekta.

Kaj bi lahko označil kot moto umetnosti in tvojega dela?

Težko vprašanje. Morda nekaj nespektakularnega, na primer »Umetnost se spreminja«.

 

 

Udeleženci delavnice, ki jo vodi Bojan Djordjev kot mentor, bodo svoj ad hoc dogodek na temo segregacije glede na poklic prikazali v ponedeljek, 14. marca, ob 20.00 v Cankarjevem domu.


Povezava:

***
Festival dramske pisave Preglej na glas 2011 že šesto leto raziskuje drugačne pristope in načine prezentacije slovenske sodobne dramatike. Raziskuje nove dramske formate in uprizoritvene prakse, nudi platformo za izmenjavo izkušenj različnih uprizoritvenih umetniških profilov, z diskusijami, okroglimi mizami in delavnicami širi prostor teoretičnega premišljanja sodobne dramatike in afirmira bralne uprizoritve kot samostojni žanr.

Festivalsko dogajanje tradicionalno spremlja bilten, ki je l. 2011 prvič dostopen na spletnem portalu SiGledal. Ad hoc dogodke – predstavitve delavniškega dela, predstave, diskusije in bralne uprizoritve letošnjih nominirancev za Grumovo nagrado z raznovrstnimi prispevki spremljajo mladi pisci, predvsem iz vrst študentov AGRFT in udeležencev Šole ustvarjalne kritike in teorije.

Preglej na glas organizira Kulturno društvo Integrali, ki na področju gledaliških umetnosti raziskuje, afirmira in distribuira sočasno dramatiko – predvsem v smeri omogočanja pogojev za raziskovanja in preizkušanja skozi različne delavnice ter ad hoc projekte. Teoretični in kritični premislek krepi tudi s Šolo ustvarjalne kritike in teorije.
Nika Arhar, urednica biltena

Preglej na glas

Irina Lešnik, SiGledal, 13. 3. 2011
Skozi umetnost do boljšega sveta
Črt Poglajen, 10. 3. 2011
Kdo se boji življenjepisa?
zbrala Nika Arhar, SiGledal, 10. 3. 2011
Kako preživeti v hiperprodukciji scenskih umetnosti
Lena Gregorčič, 13. 3. 2011
Festivalologija vsakdanjega življenja
Vesna Hrdlička Bergelj, 11. 3. 2011
Demokracija umetnosti ali vsi za vse
KD Integrali, 15. 3. 2011
Bralne uprizoritve besedil
Tjaša Mislej, 14. 3. 2011
V središču pozornosti
Simona Sušec, 15. 3. 2011
Ad hoc na ulico, ad hoc na oder
Katja Čičigoj, SiGledal, 16. 3. 2011
Diagnostika vitalnosti gledaliških formatov
Jasmina Založnik, SiGledal, 29. 8. 2012
De Utvalgte: The Art of Being Tamed
Jasmina Založnik, 21. 10. 2011
Čisto navadno poročilo
Jasmina Založnik, 9. 1. 2012
Tenkočuten preplet glasbe in giba