V središču pozornosti

Zbrani čakamo na dogovorjenem mestu. Poleg mene še dramatik, prevajalec in filozof Miha Marek ter študentka kulturologije in performerka Barbara Polajnar. Pričakovanje je veliko. Nikomur ni prav jasno, kaj se bo dogajalo na tedenski delavnici z Nino Matthis, švedsko performerko. Še tistih nekaj informacij, ki sem jih dobila, me bega ... Nastop bo v mondenem nakupovalnem središču, v času največje gneče? Dobro, namen je vsaj približno jasen; ustvariti specifični ad hoc gledališki dogodek, ki je lahko oziroma mora biti kar se da inovativen. Koncept rušenja znanih in pričakovanih okvirjev mi je po naravi blizu, a ko se vzpenjamo po stopnicah do prostorov Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD), kjer delavnica poteka, se ne morem znebiti skeptičnih misli. Po kratki uvodni predstavitvi in ogrevanju telesa sledi prva vaja. Nina po tleh razporedi narobe obrnjene sličice z različnimi deli telesa. Vsak potegne eno. »Sedaj pa imate deset minut časa, da raziščete prostor v skladu s svojo sličico,« je bilo navodilo. Hmm, buljim v preprosto skiciran podplat. Nič, treba je skočiti v vodo, si mislim in začnem svojo pot. Sprva precej na silo, a sčasoma moji podplati nekako oživijo in dobijo svojo »pamet«. Zahtevajo celo, da si sezujem nogavice za bolj pristen kontakt s tlemi, steno, radiatorjem in tako naprej. Vajo še nekajkrat ponovimo, vsakič glede na izbran del telesa oziroma čutilo. Preseneti me dejstvo, da vedno znova odkrijem zanimivosti v prostoru, kjer tičimo že par ur in ki niti ni tako zelo velik. Po kosilu je na vrsti »partnering«; spet dobimo deset minut časa, le da je tokrat cilj, da partner podoživi našo izkušnjo »popotovanja« po prostoru s  pomočjo sličic. Nina poudari, da je režijski koncept zelo pomemben, da se moramo zavedati, kakšno izkušnjo bi radi ponudili partnerju/občinstvu. Poudarek je na tem, da se gleda s celim telesom. Ker so oči precej dominantno čutilo, ugotovim, da jih je priporočljivo kdaj pa kdaj zapreti. Po izmenjavi mnenj se razidemo. Na ulici vame butne vonj cestnega prahu ter zvok nagnetenega prometa.

Nedelja, 6. marec

Zjutraj se ponovno zberemo in ogrejemo. Z nekaj domiselnimi vajami prebudimo možgane in vklopimo čute. Čas je, da se premaknemo iz sedaj že kar domačega vadbenega prostora JSKD. Nina nas usmeri skozi vrata na hodnik, mimo toaletnih prostorov, do njene začasne rezidence za gostujoče umetnike ter male podstrešne shrambe. Dobimo uro časa, da individualno raziščemo novo »realnost.« Odpre se cela paleta vonjav, zvoka, novih materialov, objektov, razgledov, spominov ter miselnih navezav. Nato delamo v parih in pripravimo izkušnjo za drugega. Fascinira me, kako nekatera siva in nedorečena mesta v konceptu zmedeno delujejo na partnerja, ki ga je potrebno voditi. Izmenjava mnenj ter izkušenj nam pomaga, da izdelava »predstave« oziroma vodene poti po prostoru postaja vedno bolj izdelana. Če podam najbolj banalen primer: Nina ugotovi, da mora v svoji prezentaciji obrniti tuš v drugo smer, če ne želi popolnoma zmočiti gledalca. Po odmoru za kosilo se lotimo tematskega okvira ekonomske segregacije. Nina nas odvrne od politiziranja in nas napelje na osebno izkušnjo v zvezi s problematiko ter podoživitev občutja celega telesa, ki postane ekonomsko zaznamovano, opredeljeno.  S tem občutjem se moramo nato vrniti v raziskovanje prostora ter pripraviti pot po prostoru za gledalca, ki naj bi našo izkušnjo podoživel. Mene pot takoj vodi v malo odročno shrambo, kjer je napeljana vrv za obešanje perila. Nanjo nalepim listek: Sledi svojim sanjam – vrvici. Korak za korakom grem za vrvico, ki se na koncu izgubi v podstrešni lini. Glavo s težavo vtaknem v ozko lino, vrvica je pritrjena na kljuko, okna se ne da odpreti. Usedem se na osamljen stol pod lino in se soočim z sovražno množico stolov, ki so razporejeni po shrambi in bolščijo vame. Ko predstavim pot ostalim, sem z rezultatom zadovoljna, saj je izkušnja za vse enako neprijetna.

Ponedeljek, 7. marec

Ko se zberemo, nam Nina predvaja posnetek performansa umetniške skupine hello!earth z naslovom The Invisible Reality Show (Nevidni resničnostni šov), ki ima podobno strukturo, kot jo bo imel naš končni izdelek. V osnovi gre za poseg v delovanje človeškega zaznavnega aparata, kjer se poskuša dano okolje prikazati v drugačni luči in z drugih zornih kotov, kot smo običajno vajeni. Tak proces avtomatično vodi v preizpraševanje zanesljivosti naših spoznavnih sredstev in njihove vloge pri kreiranju realnosti, ki nas obdaja. Hkrati pa gledalcu nudi možnost razvitja in vklopa čutov, ki so vsakodnevno lahko zanemarjeni oziroma postavljeni na stranski tir. Po ogledu smo dobili nalogo, da se v parih vodimo po različnih prostorih. Trik pa je v tem, da ima vodeni ves čas zaprte oči. Na ta način performer dobi občutek odgovornosti, ki ga potrebuje, ko vodi »slepega« gledalca po prizorišču in tako preprečuje morebitne nezgode, hkrati pa v obratni vlogi vidi, kako se počuti nič hudega sluteči »slepi gledalec«, prepuščen na milost in nemilost performerjev. Po končani vaji Nina oznani, da gre od sedaj naprej zares. Ne bomo več vadili v zavetju privatnih prostorov, temveč se bomo kar lepo napotili na kraj zločina, v srce veleblagovnice Maximarket. Postanem rahlo nervozna, z Barbaro se spogledava, Mihi pa stopijo potne kapljice na čelo. Pričnemo deževati z vprašanji, a Nina nas pomiri. Vsak dobi mp3 predvajalnik z glasbo, zato da bomo lažje izklopili moteče dejavnike, kot so pogledi mimoidočih, ki se sprašujejo o našem duševnem zdravju. Navodila so sledeča; čez eno uro se dobimo v pasaži Maximarketa, s tem, da moramo biti na poti do tja ves čas pozorni na to, kako se počuti naše telo in kako se odziva na dražljaje iz okolice. Kako različne zgradbe spodbudijo naše misli? Kako se počutimo, ko stojimo pred njimi? Vse to mi roji po glavi, ko se mimo nedokončane Opere, dolgočasne ameriške ambasade, ponižnega Cankarjevega doma v primerjavi z bleščečo stolpnico NLB počasi prebijam do dogovorjenega mesta. Ko se naberemo, odidemo na hodnik Cankarjevega doma, kjer pripravimo svoj krizni štab. Tu odložimo vse svoje stvari, nakar nas Nina pošlje raziskovati realnost Maximarketa kot prostora, ki ni samo nakupovalno središče. Čeprav nimam pri sebi niti centa, se še vedno ne morem znebiti vloge potrošnika. Vse okrog mene vabi k nakupovanju.


foto Janko Oven

Torek, 8. marec

Imamo prost dan.

Sreda, 9. marec

Dobimo se v Maximarketu. Nina nam zagotovi, da je tamkajšnje osebje, predvsem varnostniki, obveščeno o našem performansu in da smo dobili vsa potrebna dovoljenja za nemoteno raziskovanje, tako da si lahko predstavljamo celotno veleblagovnico kot igrišče, ki čaka na razposajene otroke. V redu, nataknem si slušalke z glasbo in se odpravim dogodivščinam naproti. Ker imam rada gledališče, se odločim, da si bom ogledala gledališko predstavo in se postavim pred velikansko šipo, za katero se razprostira samopostrežna restavracija Maximarket.  Mize so polne, ljudje vseh starosti živahno razpravljajo. Nekateri jedo hitro, nekateri počasi, spet drugi izbirčno brskajo po krožniku. Skratka zelo dinamičen prizor. Večina me sploh ne opazi ali pa se vsaj tako pretvarja, zato jih lahko nemoteno gledam. Nato nadaljujem pot naprej ob izložbah, ki ponujajo to in ono. Prešine me ideja, da bi na okno restavracije nalepili cene ter reklamne napise ter ga predstavili kot izložbeno okno z izdelki in na ta način ljudi pretvorili v potrošno blago, ki ima točno določeno ceno. Pa me Nina opomni, da bi na ta način gledalca obravnavali kot potrošnika, kar pa ni naš namen.  Odpravim se še globlje v notranjost blagovnice, a me nič več tako ne navduši, vse dokler ne najdem čudovitega razgleda na ulico na koncu hodnika v prvem nadstropju. Po kratki pavzi se okvirno odločimo za področje, ki ga želimo predstaviti gledalcu. Miha dobi prvo nadstropje, Barbara klet in pritličje, jaz pa podhod z restavracijo in barom. Vzamemo si čas za ponovno odkritje še nevidenega v izbranem prostoru. Z veseljem ugotovim, da se v Cankarjevem domu bliža premiera baletne predstave Silfida in da na to opozarja čudovit plakat sredi pasaže. Takoj povežem plakat s »koreografijo«, ki se ves čas dogaja v restavraciji Maximarket. Torej, gledalec si bo med drugim na sobotnem performansu ogledal predstavo sodobnega baleta, ki ga nevede izvajajo obiskovalci restavracije. Z natakaricami v baru se dogovorim za izposojo njihovih stolov in pred izložbenim oknom restavracije postavim »parter«.

Četrtek, 10. marec

Zjutraj se dobimo v naši bazi in drug drugemu predstavimo svoje načrte. Moje navdušenja narašča, ko vidim, da so tudi ostali zadovoljni z idejo. Nato pa Miha tako mimogrede pripomni, da bo restavracija v soboto od 10.00 do 14.00, torej v času performansa, načeloma prazna, vsaj tako je bilo ob sobotah, ko je on hodil tja. No, pa sem spet na začetku. Gledalec vendar ne more gledati baleta, če sploh ni nastopajočih, tako daleč v destrukcijo klasičnega gledališča se ne bomo spuščali. Hm, razmišljam, kako bi poskrbela, da bo restavracija v soboto imela goste. Na vsak način bi rada obdržala osnovni koncept. Mogoče bi prosila vse svoje prijatelje, da pridejo v soboto na kosilo v Maximarket ... ah, neumnost.  Ne, zamenjati moram odrsko prizorišče. Ponovno se odpravim na raziskovalno pot v upanju na rešitev. Ta se hitro pojavi kar sama od sebe. Na plakatu za Silfido so balerine v gozdnem okolju, obdane z bujno vegetacijo. In na sredi pasaže Maximarketa stoji vrtnarski otoček z rožami, grmovjem in podobnim. Svoj »parter« prestavim stran od restavracije k izložbi z rastlinami. Na srečo je to rastje ravno na sredi pasaže, tik za stopnicami, tako da gledalec v mojem parterju lahko uživa v razgledu na celotno pasažo, okrašenem s cvetlicami in eksotičnim grmovjem. Na oder pa z vseh strani prihajajo plesalci, nekateri iz veleblagovnice, nekateri iz parkirne hiše, spet drugi iz knjigarne ali čokoladnice. Manjka samo še primerna baletna glasba. Nina pove, da bodo gledalci na začetku predstave dobili mp3 predvajalnik, ki jih bo usmerjal, lahko pa jim predvajamo tudi glasbo. Preizkusim več možnosti in na koncu zmaga Čajkovski – Ples za male labode.


foto Janko Oven

Petek, 11. marec

Zjutraj se najprej odpravim na čistilno akcijo, steklo okoli rastlinskega otoka je namreč precej neugledno zamazano. Nato se dobimo in skupaj sestavimo delčke poti. Barbara bo gledalca popeljala po poti igre odsevov v raznoraznih ogledalih od kleti do prvega nadstropja. Vmes bo gledalec še z zaprtimi očmi vonjal parfume na kozmetičnem oddelku. V prvem nadstropju je na vrsti počitek v kabini s pesmijo In my secret life (V mojem skrivnostnem življenju). Nato bo gledalec poiskal Miho in doživel preskok od biti voden k voditi, saj ga bo moral uspešno pripeljati do cilja. Vmes pa bo deležen še recitiranja poezije in občudujočih pogledov s strani neštetih razstavljenih zgornjih delov moškega elegantnega oblačila, a.k.a. »rekelcev.«  Na koncu sledi še subverzivna naloga kupiti darilo za drago osebo, ki ne sme presegati višine enega evra in predstava je končana. Torej, ostane nam še nekaj črnih lukenj, in sicer kako povezati prizorišča in naloge, ne da bi se »gledalci« na poti izgubili. Sama moram povezati svoj parter na sredi pasaže z začetkom stopnišča v notranjosti Maximarketa. Ko se spuščam po stopnicah v pasaži, ugotovim, da je z zavezanimi očmi to lahko precej adrenalinska izkušnja. Nato zagledam klop, ki je čudovito osvetljena s sončno svetlobo, saj je postavljena ravno pod strešnim oknom, ki je skoraj enake velikosti. To strešno okno je za ljudi, ki hodijo zunaj, natančneje pred vhodom v NLB oziroma pred zunanjim vhodom v kozmetični oddelek Maximarketa, v bistvu odprtina v tleh. Torej, če ima gledalec srečo in leži na klopi v kleti v trenutku, ko kdo od zgornjih mimoidočih stopi na okno, se ustvari občutek ležanja v krsti. Kakorkoli, iztegnjeno ležati na klopi v pasaži Maximarketa ni ravno vsakdanja izkušnja. Odločimo se, da bo gledalec ležal »v krsti«, dokler ga Barbara ne pride iskat in popelje naprej. Na koncu dneva imamo natanko izdelan načrt poti od začetka v Cankarjevem domu, preko pasaže in vseh nadstropij Maximarketa, pa spet nazaj do Cankarjevega doma, kjer bodo gledalci pred ogledom tudi pustili vse svoje osebne stvari.

Sobota, 12. marec

Dobimo se uro pred predstavo, da pripravimo vse potrebno. Gledalci bodo v predstavo vstopali posamezno, zato sestavimo okvirni razpored z možnostjo rezerviranja vnaprej. Pričetek je v avli Cankarjevega doma. Vsak bo na začetku dobil ustrezna navodila za pripravo; da bo moral pustiti vse osebne stvari ter se primerno sprostiti in aktivirati svoja čutila. S seboj bo imel mp3 predvajalnik s posnetimi navodili ter ustrezno glasbo. Malce me skrbi, ali bodo gledalci zares vedeli, kdaj morajo prižgati, kdaj ugasniti predvajalnik ter ali bo prava glasba na pravih mestih in podobno. Ko sami izvedemo »generalko«, na videz vse poteka gladko, a potrebno je upoštevati, da smo mi že privajeni na prostor in nov način dela. Gledalec pa bo verjetno prvič hodil po Maximarketu z zavezanimi očmi, nevedoč, kaj lahko pričakuje. Čas pričetka se bliža in hitro se razporedimo po prostorih, saj prvi »gledalci« že prihajajo. Najbrž jih takoj preseneti dejstvo, da si predstave ne morejo ogledati skupaj. Za uvodna navodila je zadolžena Nina, jaz pa se lahko osredotočim na svoj del prikaza. Performans traja skupno štiri ure (za vsakega posameznika približno pol ure) in poteka razmeroma brez večjih zapletov. Ko odide zadnji obiskovalec, vznemirjeno stečem k Nini na začetek oziroma konec poti, da slišim, kakšni so morebitni odzivi gledalcev. Nina žari od zadovoljstva. Upam si verjeti, da smo vsaj na enega gledalca prenesli našo izkušnjo ponovnega interpretiranja realnosti in s tem zamajali vsakodnevno območje privajenosti in udobja, ki je v nevarnosti, da sčasoma postane zgolj rutina.