Letimo lahko samo objeti. Že med hitrim preletom in izbiranjem dramskih besedil je bil to naslov, pri katerem sem se ustavila in vedela, da bo to eno izmed tistih, ki jih bom prebrala, za vse pač ni časa, ne :). Vedno me je privlačila ljubezenska tematika in po naslovu sodeč in oznaki sem to tudi pričakovala.
Po uvodnem monologu perfekcionistične sodobne predstavnice »nežnejšega« spola sem zaslutila, da bi lahko šlo za nekakšno meščansko dramo, potem pa sta se pojavila Frenki in Danilo. Presenečenje, izrazit kontrast ženskemu glasu iz uvoda. Primitivna odrasla moška, ki jima ni mogoče določiti starosti, saj sta po njunem obupu sodeč lahko že precej v zrelih letih, po mentaliteti pa komaj dorasla najstnika. S svojo vraževernostjo, »levim kurcem« in tipizacijo malomeščanstva sta me precej zabavala in na splošno me je pritegnilo to, da dramsko besedilo obravnava karakterje, ki so tudi del našega slovenskega prostora. Tematika se k ljubezni povrne ob vstopu gospe Milene, ki pred smrtjo obuja spomine na svojo neizživeto ljubezen, kar se mi zdi nekaj zelo resničnega, saj menim, da ima vsak izmed nas vsaj eno takšno v življenju. Kljub temu pa obujanje ni napisano na romantičen ali patetičen način, temveč precej bolj nagajivo in mladostniško naivno, življenjsko.
Besedilo tako hkrati zabava in odpira vprašanja, koga srečamo, kako se navežemo nanj, kdo nas zaznamuje, obenem pa v ženskem glasu prikazuje popolno femme fatale brez srečnega konca, saj lahko zaradi igre imen Mileno, v katero so zaljubljeni vsi moški, poistovetimo z drugim ženskim likom, gospo Mileno, in slednjo beremo kot mlado Mileno na njena stara leta.
Štafeto predajam prijatelju Luki Marcenu, saj vem, da jo bo kot nadobuden študent gledališke režije z veseljem sprejel.
Povezava: Tamara Matevc: Letimo lahko samo objeti