»Rensko vino povezujem s cerkveno glasbo, burgundijca s tragično opero, šampanjec s komično opero in punč z velikim romantičnim delom, kot je Don Giovanni.«
E. T. A. Hoffmann

Vsebina opere Hoffmannove pripovedke je konglomerat treh novel nemškega pisatelja Ernsta Theodorja Wilhelma Hoffmanna, poznanega kot E. T. A. Hoffmann, saj je svoje tretje rojstno ime kot velik oboževalec Mozarta spremenil v Amadeus. Offenbach je idejo za fantastično romantično opero dobil ob ogledu igre v petih dejanjih Les Contes Fantastiques d'Hoffmann (Hoffmannove fantazijske pripovedke), ki sta jo leta 1851 napisala Jules Barbier in Michel Carré, uprizorjena pa je bila v gledališču Odéon v Parizu. Igra je bila sestavljena iz realističnih in fantastičnih delov z glasbeno spremljavo, ki je že takrat pri kritikih vzbudila misel, da bi se iz nje lahko ustvarilo operno delo. Offenbach je bil v tistem času dirigent v Comédie-Française. Že tedaj naj bi pri Barbieru izrazil zanimanje za predelavo igre v libreto, a je ta projekt nadaljeval šele leta 1876, ko se je vrnil z ameriške turneje.

Soavtor drame Michel Carré je umrl leta 1872, tako da je igro v libreto predelal Barbier sam, sprva za dirigenta pariške opere Hectorja Salomona, ki se je libretu odpovedal v Offenbachovo korist. Tako Barbier kot Carré sta bila znana francoska libretista. Po Goethejevem Faustu sta za Gounodovo opero ustvarila njun najbolj znani libreto. Skupaj sta napisala tudi libreto za Gounodove opere Filemona in Baucis, Romeo in Julija, Polyeucte, Thomasovega Hamleta pa Mignon in Francesco iz Riminija ter mnoge druge librete za skladatelje, kot so Meyerbeer, Massé, Halévy, Pascal, Boulanger in Saint-Saëns. Barbier se je na začetku kariere ukvarjal s pisanjem iger, predvsem kratkih komedij, ki so vključevale tudi pesmi. Njegova Jeanne d'Arc (Ivana Orleanska), ki jo je glasbeno opremil Gounod, je bila eno izmed vsebinskih izhodišč za Devico Orleansko Petra Iljiča Čajkovskega. Preden je Carré začel pisati librete, je tako kot Barbier ustvarjal drame in poezijo. Prvo pesniško zbirko Les Folles Rimes et poemes je izdal leta 1842. Dramska besedila je večkrat pisal v tandemu, in tako so bile ustvarjene tudi Les Contes Fantastiques d'Hoffmann.

Dramatika sta spojila elemente iz Hoffmannovega življenja skupaj z njegovimi tremi novelami Der Sandman (Peščeni mož), Rat Krespel (Svetnik Krespel), Abenteuer der Silvesternacht (Prigode silvestrske noči) in v vlogo pripovedovalca in protagonista igre postavila kar Hoffmanna samega, ki vrstnikom v krčmi pripoveduje o svojih ljubezenskih dogodivščinah. Da sta navdih za snovanje svojega Hoffmanna črpala pri E. T. A. Hoffmannu, dokazuje že motiv punča, po katerem hlepi operni junak, sam Hoffmann pa ga je, kot je zapisano v uvodnem citatu, postavil na vrh piramide alkoholnih pijač. Obema Hoffmannoma je tako skupna ljubezen do umetnosti, zlasti glasbe in predvsem Mozarta, ljubezen do mnogih žensk in alkoholne omame. Prekomerno uživanje alkohola, boemsko življenje in mrzlično ustvarjanje – vse to je na žalost vplivalo tudi na Hoffmannovo zdravstveno stanje in zgodnjo smrt pri šestinštiridesetih letih.

E. T. A. Hoffmann, rojen 24. januarja 1776 v Prusiji, je danes najbolj poznan kot pisatelj iz obdobja nemške romantike. V času svojega življenja pa je bil označen kot »sodni birokrat podnevi in opiti umetnik ponoči«. Po poklicu je bil namreč pravnik. Že njegovi predniki  po očetovi in materini strani so se ukvarjali s pravniškimi posli. Pri dvaindvajsetih letih je začel skladati vse vrste glasbenih del: klavirske sonate, simfonije, cerkveno glasbo, glasbo za balet, uverture in operna dela, med njimi so Scherz (Šala), List und Rache (Prevara in maščevanje), Der Renegat (Odpadnik), Julius Sabina in njegova najboljša opera Undine. Sprva si je z umetnostjo zapolnjeval prosti čas, nato pa je v Varšavi postal pobudnik in organizator mestnega glasbenega življenja, v Bambergu je deloval kot glasbeni ravnatelj, dramaturg, režiser, scenograf in skladatelj, v Leipzigu in Dresdnu pa kot glasbeni direktor operne družbe Secondas.

Poleg komponiranja se je ukvarjal tudi s slikanjem, vendar je njegovo pisateljsko delo pustilo mnogo močnejši pečat kakor katerokoli drugo umetniško ustvarjanje. S svojimi junaki je vplival na Offenbacha, Wagnerja, Schumanna (Kreisleriana je nastala po navdihu Hoffmannovega lika Johannesa Kreislerja) in Čajkovskega, čigar balet Hrestač je nastal na osnovi Dumasove adaptacije Hoffmannove pravljice Hrestač in mišji kralj. Hoffmannova proza je bila že v času njegovega življenja priznana in zelo priljubljena med Francozi, česar se je zbal Walter Scott, tedaj najbolj bran romanopisec v Franciji. Iz strahu pred tekmeci je pripomogel k Hoffmannovi podobi nevrotičnega avtorja, ki svoj navdih išče v alkoholu. Predstava boemskega umetnika, ki svojo nesrečno ljubezen utaplja v alkoholu in od tod črpa navdih za svoja dela, se je zasidrala tako intenzivno, da je služila kot temeljni kamen pri snovanju glavnega junaka v Les Contes Fantastiques d'Hoffmann.

Hoffmann se v svojih dogodivščinah ali zgolj fantazijskih pripovedih zaljubi v tri ženske, a vse ljubezni se končajo na tragičen način. Prav tako je imel tudi E. T. A. Hoffmann več ljubezni, med njimi tudi nesrečno romantično, ki je bila ključna za nastanek nekaterih njegovih del. Prvo ljubezensko afero je imel v študentskih časih z Doro Hatt, poročeno ženo in materjo petih otrok. Strastna izkušnja se je končala s Hoffmannovim odhodom v Glogau, kamor se je preselil s stricem in se tam zaročil s svojo sestrično Minno. Zaroko z dekletom, ki ga ni ljubil, je na srečo razdrl ter se na Poljskem poročil z Mischo (Maria Thekla Michaelina Rohrer), s katero je kljub zaljubljenostim v druge ženske ostal poročen do konca življenja. V zakonu se jima je rodila hčerka Cecilija, ki jo je poimenoval po svetnici Ceciliji, zavetnici cerkvene glasbe, kar kaže na to, kako velik pomen je imela zanj glasba. Po hčerini smrti v drugem letu starosti sta se z ženo preselila v Bamberg, kjer je začel pisati prve zgodbe. Za preživetje je skladal za gledališče in pri premožnih družinah poučeval glasbo. Leta 1811 se je zaljubil v svojo učenko petja Julijo Marc, ki je pri svojih rosnih trinajstih letih imela angelski glas. Do intimnega razmerja naj ne bi prišlo, kljub temu pa je Hoffmann postal obseden z njo. V njem je vzbudila romantične strasti, izoblikoval je njen glasbeni okus in ji posvetil mnogo kompozicij ter serenad. Na učnih urah sta skupaj prepevala, med drugim tudi Mozarta, ki ga je Hoffmann oboževal. Barbier in Carré sta dvajset let po njegovi smrti motiv prenesla v Pirpovedke, v vlogo Stelle, operne dive, ki je junaka Hoffmanna navdušila s svojim nastopom v Mozartovi operi Don Giovanni. Druženje z Julijo je bilo končano, ko se je poročila z bogatim trgovcem Graeplom, njena podoba in neizpolnjena ljubezen pa sta za vedno ostali zasidrani v Hoffmannovih sanjah.

Julija se kot Giulietta, kurtizana italijanskega porekla, pojavi v Hoffmannovi noveli Dogodivščine silvestrske noči. Vanjo se pod vplivom magije slepo zaljubi glavni junak Erasmus. Motiv sta avtorja dramskega besedila in pozneje libreta prenesla v svojo igro in Erasmusa zamenjala s Hoffmannom. Tako kot Julija Marc ga je tudi Giulietta očarala s petjem. Hoffmann je gospodično Marc dokončno izgubil, ko se je ta omožila s trgovcem, Giulietta pa je svojo dušo prodala Dapertuttu v zameno za dragocen diamant. Motiv dekleta z angelskim glasom je Hoffmann vnesel še v novelo Svetnik Krespel, kjer njegova hči Antonija po materi deduje pevsko nadarjenost in z njo povezano bolezen, zato ji oče po izgubi žene Angele prepove peti. Tudi hči na koncu umre med petjem, k temu pa jo pripravi ljubezen njenega življenja, ki v libretu prav tako postane Hoffmann, a dramatika sta ga razbremenila krivde posrednega umora, saj sta v dramsko strukturo vpeljala Miraklov  lik, ki junakinjo spelje v skušnjavo, ta pa vodi v smrt.  Hoffmann ima torej v vseh dejanjih  antagonista. Mirakel izigra Antonijo, ki pesniku vrača ljubezen, saj dekle med petjem, upajoč, da se s tem bliža svoji materi, izgubi življenje. Giulietta izigra Hoffmanna in izkoristi njegova čustva, ker želi priti do diamanta, katerega ji je obljubil antagonist Dapertutto. Najbolj neposredni nasprotnik je Lindorf, ki s Hoffmannom tekmuje za Stellino srce, a je tudi on v resnici zamaskiran v Coppeliusa, ki skupaj s Spalanzanijem načrtuje, kako se bo Hoffmann zaljubil v mehanično lutko Olimpijo.

Struktura vseh treh dejanj je enotno zastavljena, osrednje junakinje so prenesene iz novel, medtem ko nastopajoče snubce povsod upodobi Hoffmann. Dogajanje v prologu in epilogu sta si v večini izmislila Barbier in Carré, le nekateri liki nosijo imena iz Hoffmannovih zgodb. Nathanael je, recimo, protagonist v noveli Peščeni mož, v operi pa je to eden izmed Hoffmannovih prijateljev v Luthrovi pivnici, kjer Hoffmann pripoveduje o svojih dogodivščinah iz prvega, drugega in tretjega dejanja, kjer se je sam znašel med liki in v vlogah iz novel E. T. A. Hoffmanna. Tako je pisatelj, ki je vse življenje oboževal glasbo, jo tudi komponiral, a se zasidral v zgodovino kot pripovednik, končal kot glavni junak v operi, ki je del repertoarjev opernih gledališč po vsem svetu. Hoffmannove pripovedke so lahko tudi opera o avtorju, ki je sam postal muza in o muzi, ki je navkljub zaljubljenosti pesnika v tri ženske ostala umetnikova edina ljubezen, saj je Umetnost edina ženska, ki ne izgine čez noč.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)