Mark O'Halloran je irski igralec, dramatik, scenarist ter predavatelj, na University College Dublin poučuje scenaristiko. Njegova dela so predvajali na festivalu v Cannesu, Benetkah, Berlinu, Torontu in drugod. Film Adam in Paul (2004), za katerega je napisal scenarij in v katerem tudi igra, je prejel številne nagrade, v kinematografih smo ga lahko gledali tudi v Sloveniji. Za dramsko besedilo Pogovori po seksu je prejel nagrado za najboljše novo dramsko besedilo na Irskem, Best New Play, Irish Times Theatre Awards, 2021. Pogovori po seksu so prva uprizoritev njegovega dramskega dela pri nas.
Protagonistko srečamo v trenutku, ko se sooča z izgubo partnerja, ki je po globoki depresiji storil samomor. Prisostvujemo njenemu soočenju z bolečino in prebolevanju. Ob njej pa spoznavamo tudi različne moške, s katerimi spi, ne da bi kdorkoli med njimi do drugega gojil čustva. Kaj menite, kako se je od seksualne revolucije do danes spremenila ideja o seksualni svobodi?
O seksu nisem želel napisati nič negativnega, saj nimam nobenih težav s promiskuitetnimi ljudmi. Če hočejo biti promiskuitetni, naj bodo, dokler se s tem strinjajo tudi njihovi partnerji in so spoštljivi drug do drugega. Želel sem napisati igro, ki bi govorila o razdrobljenosti, fragmentarnosti. In verjamem, da je razdrobljenost nekaj, kar se dogaja po vsem svetu. Veliko ljudi na primer ne hodi v bare, da bi spoznavali nove ljudi oziroma ne hodi na zmenke, ampak na splet in podobno, kar lahko privede do osamljenosti in nekakšne avtomatizacije. Želel sem pisati o osebi, ki je doživela izjemno travmatičen dogodek in ki se poskuša ponovno sestaviti, ima potrebo po druženju z ljudmi, vendar ne želi biti s tistimi, ki jih pozna in ki poznajo njeno zgodovino. Z novimi ljudmi želi pobegniti in biti vedno nova ter biti v trenutku. Od tod izvira želja po seksu z različnimi moškimi.
Ali je telo danes bolj dostopno kot duša?
Protagonistka se z nekaterimi od moških, s katerimi spi, poveže, čeprav le za trenutek. In res se s pomočjo moških, ki z njo delijo svoje zgodbe o izgubi, zdravi. Ali pa, tu je recimo fant, čigar mama umira in tudi umre. Imamo priseljence, ki so morda popolnoma izgubljeni, in Ona z njimi deli to izkušnjo. Poskušam se spomniti besedne zveze, ki sem jo uporabil … Mislim, da je to kolektivna anonimnost. Ona želi biti anonimna in hkrati še vedno biti v svetu. Zato tudi najde dušo teh ljudi. To je bilo nekako tisto, kar sem želel raziskati.
Ona je svojega fanta poskušala rešiti, a kot pravi, tega niso mogli storiti niti zdravstveni sistem, zdravniki niti alternativna medicina. Ali to pomeni, da je depresija neozdravljiva bolezen ali da družbi preprosto ni dovolj mar za ljudi z depresijo?
Imam prijateljico, katere partner je storil samomor, pa sta oba storila vse, kar je bilo v njuni moči, da bi to preprečila ... Mislim, da je vsak primer drugačen. Mislim, da je depresijo mogoče obvladati in da samomor ni neizogiben, vendar za nekatere ljudi pomoč ni dostopna. In zlasti moški so lahko v življenju zelo osamljeni. In irska zdravstvena služba je, vsaj kar zadeva duševno zdravje, zelo negotova. Ni ravno dobro vodena.
Srečamo veliko moških likov, ki očitno potrebujejo nekoga, s komer se lahko pogovarjajo, in tako z Njo delijo svoje stiske. Ali je to, da moški redko govorijo o svojih občutkih, posledica patriarhata?
Ne moremo posploševati, ampak nekateri moški imajo velike težave z izražanjem ranljivosti ali šibkosti oziroma tega, kar dojemajo kot šibkost, na primer, da jih je strah, da so osamljeni, da so ranljivi. Moški to zelo težko delijo s svojimi prijatelji, kar lahko privede do strašnega pritiska nanje. Saj veste, na koncu se lahko počutijo, kot da ne morejo nikomur ničesar povedati, in so izgubljeni. In to je po mojem težko. Zato me je zelo zanimalo njihovo odpiranje. Precej sem pisal o moški osamljenosti. Napisal sem igro z naslovom Trade (Trgovina), ki govori o moškem, ki misli, da se je zaljubil v prostituta, in zaradi njega uniči svojo družino. Torej zaradi fanta, ki seksa zgolj za denar. Ta moški ima občutek, da ga nihče v njegovi družini ne pozna. In pred leti sem napisal scenarij za film Garage (Garaža) o moškem, ki je obtožen pedofilije, pa sploh ni pedofil, in se ubije, ker ljudem ni mogel povedati, kdo in kaj je, ker je bil tako ali tako malo čuden, in zato so ga v njegovi skupnosti izobčili. Zanima me ta vrsta nenavadne moške osamljenosti.
Ali ste si med ustvarjanjem dramskih likov predstavljali, da ima še kateri izmed njih duševno bolezen ali je v posebnem psihičnem stanju?
Najprej sem samo pisal prizore o ljudeh, ki se pogovarjajo po seksu in se prej med seboj niso poznali. Tako sem napisal veliko, veliko prizorov, morda celo okoli petinštirideset ali petdeset. Potem pa sem jih začel razvrščati in nobeni osebi nisem dal imena, vsi so bili vedno poimenovani zgolj s črko. V poznejših verzijah sem začel prizore izločati in obdržal sem samo najzanimivejše. V igri so ljudje, ki so občutljivi, in ne ljudje, ki trpijo zaradi duševne bolezni, takšen je na primer lik 21-letnega fanta. Bil je zaprt v psihiatrični ustanovi, vendar na neki način dobesedno zato, ker je tako mlad, poln življenja, a tudi zelo izgubljen. V zaključku pogovora namigne, da je za njegovo izgubljenost kriva mama, vendar vseeno mislim, da ne trpi za duševno boleznijo, ampak se je samo zlomil.
Kako bi glede na misel, ki jo izreče G, da je »pornografija edina resnica, ki nam je še ostala na tem svetu«, umestili svojo vlogo igralca in pisatelja, torej umetnika?
Veliko teh misli je izhajalo iz mojega lastnega obupa kot pisatelja, ko se mi je zdelo, da nečesa ne znam dobro napisati. Pornografija pa si je zadala eno samo nalogo – da pokaže ljudi, ki se jebejo, in dejansko tudi pokaže ljudi, ki se jebejo –, zato ji ne more spodleteti, medtem ko umetnost poskuša prikazati nekaj drugega in ji lahko vsak čas spodleti. Pri pornografiji je pomembno tudi to, da je neobremenjena s čustvi, je dobesedno samo dejanje. In to je na neki čuden način zanimiva misel.
Vaš dramski stil je naturalizem. Pišete pa tudi scenarije. Za serijo Conversations with Friends (Pogovori s prijatelji) po romanu Sally Rooney, ki je zelo priljubljena tudi v Sloveniji, ste na primer napisali tri epizode. V čem je glavna razlika, ko pišete za oder ali za televizijo oziroma film?
Pogovore po seksu sem začel pisati, še preden sem začel delati na knjigi Sally Rooney in pravzaprav sem večino igre napisal med obdobjem kovida. V tistem času sem hrepenel po srečanju z ljudmi. Živel sem sam, zato sem se moral z nekom usesti in pogovarjati, četudi je bil to samo neznanec, moral sem se z nekom povezati.
Najprej sem pisal igre, nato pa scenarije za filme. Sedaj pišem več za film in televizijo. Pri pisanju za gledališče si težje predstavljam svet, ki bi lahko bil resničen, pri pisanju za film pa si lahko predstavljaš na primer kraj, hišo, sobo. Zato poskušam tudi v gledališču v tem smislu stvari poenostaviti. Včasih me skrbi, da z odra ne bo nič prišlo. Igralci morajo biti res natančni pri tem, kar počnejo, ker če samo momljajo svoje replike, se vse izgubi. Vse je precej občutljivo.
Ali imate med razvijanjem dramskega besedila bralne vaje z igralci in režiserjem? Kaj je vaša najljubša strategija za razvoj besedila?
V tej igri sem želel napisati nekaj, kar nima formalne, prepoznavne strukture. Nisem želel napisati dobro narejene igre. Želel sem napisati prizore, ki bodo govorili o razdrobljenosti, želel sem, da je igra razdrobljena. V okviru Dublinskega gledališkega festivala – to je odličen festival, na katerega prihajajo dela z vsega sveta, pa tudi nova irska dela – je potekal razvojni proces. Na delavnicah avtorji bralno uprizorijo del svojega besedila. Po bralni uprizoritvi smo se torej dogovorili, da bodo Pogovore leto pozneje tudi odrsko uprizorili.
Na Irskem so vsi igralci svobodnjaki in ni igralcev, zaposlenih v gledaliških hišah. Tudi narodno gledališče nima igralskega ansambla. Gledališča igralce najemajo za posamezne predstave. Druge države z nacionalnimi gledališči imajo igralske ansamble in vedno lahko za igro – če jo pripravljaš – angažiraš igralce, ki so takrat prosti, na Irskem pa to ni mogoče. Obstaja sistem, preko katerega lahko zaprosiš za razvojna sredstva, da potem preko tega razpisa sam najameš igralce za branje in razvoj besedila. To igro sem od samega začetka pisal za določeno igralko, dobivala sva se in se pogovarjala o besedilu, vendar običajno ne grem skozi takšen proces. Večinoma pišem povsem sam.
Ali Pogovori po seksu vsebujejo avtobiografska ali biografska dejstva?
Verjetno je v njih nekaj avtobiografskih dejstev, vendar sam ne nastopam v igri. Sem namreč gej. Tako da ne, nisem Ona. Morda podzavestno, ne vem, ampak ne … Po navadi pri svojih delih nisem avtobiografski, čeprav moraš pri pisanju tako ali tako uporabiti zgodbe iz svojega življenja, zatorej so v igri stvari, ki bi jih verjetno lahko povezal s svojim življenjem, podrobnosti zgodb, ki si jih ljudje pripovedujemo. In ja, pravzaprav sem pred leti na Irskem posnel film Adam and Paul (Adam in Paul), v katerem sem igral enega od glavnih likov. Potem pa, tik pred obdobjem kovida, ko sem v Dublinu čakal na tramvaj, je do mene pristopil neki moški in mi rekel: »O moj bog, vi ste tisti iz filma Adam in Paul.« Poljubil mi je roko in rekel: »Ne osvajam vas. Sem heteroseksualec.« In sem odgovoril: »Že v redu, že v redu.« In on je rekel: »Grem v isto smer kot vi.« Vstopil je na tramvaj in mi povedal, da gre na obisk k očetu, ki umira v bolnišnici in bo morda naslednji dan umrl. Ko je govoril, je začel jokat, še vedno me je držal za roko, kakšnih pet, šest ali sedem postaj. In potem je izstopil, se vrnil nazaj noter in rekel: »Hvala, ker ste me poslušali. Oprostite, da sem vam napolnil glavo. Ampak preprosto sem moral to nekomu povedati.« Izstopil je, odšel in nikoli več ga nisem videl. Tako je to postalo del ene od zgodb, zgodbe o fantu, ki gre na obisk k mami.
Med vajami smo se spraševali, kako Ona najde svojega preminulega partnerja, kakšen je prizor, ki jo pričaka. Ali ste si med pisanjem predstavljali, na kakšen način je ta moški storil samomor in kako ga je Ona našla?
Moja prijateljica je imela partnerja, ki je storil samomor, in njena zgodba mi je ostala v spominu. Poskušali so ga hospitalizirati, vendar je zdravstvena služba pri nas precej zajebana … V četrtek bi moral biti sprejet v psihiatrično bolnišnico, toda v torek zvečer sta prejela telefonski klic, da postelja še ni na voljo. Počakati naj bi morala več dni. Na tej točki je že zelo trpel in prijateljico je bilo strah biti sama z njim v hiši. V sredo zjutraj je morala v službo. Med delom pa je nekaj začutila in samo rekla: »Domov grem. Domov grem.« In je odšla ter ga našla. Obesil se je v njeni garaži. Takrat je živel v njeni hiši. In ko je stala tam z visečim truplom sredi garaže, ji je zazvonil telefon. Oglasila se je, iz psihiatrične bolnišnice so sporočili, da imajo prosto posteljo.
Kaj je za vas moč pogovora?
Mislim, da lahko imamo včasih zelo globoke pogovore na zelo neverjetnih mestih. Včasih je lažje deliti podrobnosti svojega življenja s popolnimi neznanci in včasih lahko z njimi na novo odkrijemo sami sebe. Pogovori z neznanci so torej potencial, saj nisi obremenjen z zgodovino, in to se mi zdi zanimivo.
Povezava: PDF gledališkega lista