Na Svobodni univerzi v Bruslju (Université Libré de Bruxelles) v okviru lektorata slovenščine potekajo tudi predavanja o slovenski literaturi. Zato smo se s študenti z zanimanjem odločili za sodelovanje v štafetni igri Izvolite dramo, saj smo se lahko na ta način res zelo konkretno ukvarjali s slovensko literaturo. Najprej smo se malo poučili o sodobni slovenski dramatiki. Pri tem nam je bil v veliko pomoč članek dr. Mateje Pezdirc Bartol: Slovenske dramatičarke v 21. stoletju: Med teorijo, prakso in inovativno pisavo (Slavistična revija, 2016, št. 2). Nato pa smo se lotili branja izbrane drame. Drama je bila izbrana zaradi svoje zanimive tematike, dinamičnega dialoga ter obvladljivega besedišča.
(Ivana Petric Lasnik, učiteljica slovenščine na tuji univerzi, Universiteit Gent in Université Libre de Bruxelles)
Dramsko besedilo: Iza Strehar: Hlod na avtocesti
Mnenje 1
V tej igri so štiri osebe, Zoja, Miran, Andreja in Jan. Poleg njih je še peta oseba, Mitja, ki je v bistvu oseba v Zojini glavi in Zoja je edina, ki lahko z njim komunicira. Imamo dva para, ki sta si povsem nasprotna (Zoja – Miran, Andreja – Jan). Morda bo igra v ospredje postavila Zojin in Miranov vsakdanjik, njune čustvene značilnosti ter pomanjkanje komunikacije. Veliko časa Zoja preživi v pogovoru sama s seboj (monolog, prizori z Mitjo). Igra je sestavljena iz 14 prizorov, vsak prizor lahko beremo posebej – kot kratko zgodbo. Bralec bi lahko prizore bral čisto v svojem vrstnem redu, pa bi pomen in smisel igre ostala ista.
Igra temelji na družbenih problemih, kako so predstavljeni in kam je postavljena ljubezen. Glavna oseba je Zoja, mentalno vznemirjena ženska, rojena v napačnem stoletju, do konca zdolgočasena od življenja. Njen spremljevalec ni le njen fant Miran, ampak tudi Mitja, fiktivna oseba, ki živi v njeni glavi. V igri vidimo, kako na eni strani družba pritiska na duševno stanje ljudi, posebej na tiste, ki se ne želijo prilagajati njenim zahtevam, in na drugi strani življenje, ki se zdi popolno, preračunano in organizirano. Zoja je zelo kritična in globoko razmišlja o vsem, predvsem pa o sebi. To je razvidno iz njenih pogovorov z Mitjo. Zakaj je Zoja ustvarila lik v svoji glavi? Ljudje se nagibajo k namišljenim prijateljem takrat, ko se čutijo najbolj osamljene, otroci jih potrebujejo, da lahko najprej z njimi delijo svoja prva mnenja o življenju. Dandanes so otroci že zelo zgodaj zelo zaposleni z raznovrstnimi aktivnostmi. Zato, ko postanejo malo starejši, in ni ničesar več, kar bi lahko preizkusili, in ko ni ničesar novega več, postanejo zdolgočaseni, tako kot Zoja. Zoja je duševno bolna, in to gotovo zaradi nečesa, kar se ji je zgodilo v otroštvu. Ali pa ima morda neko obliko avtizma, saj se velikokrat norčuje iz ljudi, ki jo imajo radi (na primer v prizoru 1 in 3). Ima potrebo po tem, da dokaže, da so družbena pravila napačna in da so ljudje, ki se jim prilagajajo, neumni. Ampak obenem trdi: »Bojimo se predvsem stvari, ki smo jih sami sposobni,« kar morda pomeni, da je ona tista, ki je najbolj zmožna slediti pravilom, ki jih zapoveduje družba. Zoja ne najde rešitve za svoj problem. Vse življenje bo ostala zdolgočasena. Čeprav se trudi in s tem dela vedno bolj nore stvari, kot so na primer flirtanje z Janom, poskus samomora in striženje las s škarjicami za nohte med pogovorom z Mitjo.
(Fiona Elisabeth Cruyt)
Mnenje 2
Sodobne drame zahtevajo aktivno udeležbo občinstva, ki se mora potruditi, da bi razumelo globlji pomen dramskega teksta. Dramatiki poskušajo uporabiti nekonvencionalne oblike s fragmentacijo linearne forme, z izpuščanjem ločil in velikih začetnic.
Primer zgoraj opisanega je drama Hlod na avtocesti avtorice Ize Strehar, dramatična igra o pomanjkanju forme in odsotnosti smisla. Drama se ukvarja s problemi mladosti in ponuja nov pogled na etično dezorientacijo mladih intelektualcev. Sprašuje se o smislu ne samo ljubezni in partnerstva, ampak tudi o mejah osebne svobode in integritete.
Drama je sestavljena iz 14 prizorov, najpomembnejše teme pa so: družba, smisel ljubezni in nezmožnost živeti. V igri nastopa pet oseb, dve ženski (Zoja in Andreja) in trije moški (Miran, Jan in Mitja).
Zoja in Miran sta par in sostanovalca, ki se dopolnjujeta. Zoja je psihologinja in izvemo, da je študirala tudi fiziko in filozofijo. Miran je študiral fiziko. Andreja je Zojina najboljša prijateljica. Študirala je pedagogiko. Andreja je zaljubljena v Jana. Mitja je mlad zapornik. V zaporu je zaradi kraje.
Vsak prizor je kot kratka zgodba in zato se naš vidik nenehno spreminja. V prvem prizoru Miran pije čaj in Zoja bere knjigo. Za kuhinjsko mizo se pogovarjata o svoji zvezi. V drugem prizoru gre Zoja v zapor, da bi se srečala z Mitjo. Čeprav ni več njegova psihologinja, je tam, ker potrebuje ljudi, ki čutijo njena čustva. Z njim se pogovarja o eksistencialnih problemih: po njenem se ljudje bojijo predvsem stvari, ki so jih sami zmožni storiti. V tretjem prizoru se dogajanje preseli v Andrejino stanovanje, kamor pridejo Zoja, Miran in Jan ter tam skupaj preživijo večer. V naslednjem je fokus na Miranovem notranjem monologu, v katerem razmišlja o svoji zvezi z Zojo. V petem se spremeni dogajalni čas – vidimo osebe pred tremi leti, kako so se spoznavale v nekem baru. In tukaj v bistvu dobimo največ informacij o osebah, tudi o njihovi izobrazbi. V šestem prizoru Zoja misli, da je noseča, ker njena menstruacija zamuja dva tedna. Strah jo je in želi narediti splav. Za trenutek Miran podvomi, ali je otrok sploh njegov. Zoja je jezna in mu ne želi oprostiti. Potem Zoja ponovno obišče Mitjo v zaporu. Ni srečna in ne more se spopasti z družbo. V naslednjem prizoru sedijo Zoja, Jan in Andreja v kuhinji v Zojinem stanovanju. Zoja flirta z Janom pred Andrejo. Kljub temu ima resnično rada Mirana. Deseti prizor je Zojin monolog. V naslednjem je Zoja sama v svojem stanovanju, Andreja in Jan prideta na obisk in Zoja se zlomi in joče. Kronično ji je dolgčas. V naslednjem prizoru so vse osebe v buržoaznem salonu in diskutirajo o različnih problemih v družbi, o politiki, cerkvi, družbenih razredih in literaturi. V predzadnjem prizoru je Zoja v bolnišnici, ker je poskusila narediti samomor. Miran je tudi tam in pozneje tudi Andreja. Na koncu stoji Zoja pred ogledalom v kopalnici, medtem ko si striže lase. Mitja je z njo. Zdaj vemo, da je to samo debata v Zojini glavi.
Glavni lik je Zoja. Ne more se spopasti z realnostjo in življenjem ter ne ve, kaj si res želi. Kot ji je povedal Miran, je egoistka, ki ji ni mar za svojega ljubimca, za svoje prijatelje in družino. Edina stvar, ki ji nekaj pomeni, je ona sama in njene težave. Po njenem mnenju je realno življenje podrejanje zahtevam družbe. V bistvu se Zoja odloči za splav, ker ne želi, da bi njen otrok tako trpel, kot trpi sama. Njeno življenje je eno samo trpljenje in ne zmore sprejemati odločitev. Zoja se mora odločiti med iskanjem boljšega sveta in konformističnim življenjem. To iskanje pa je povezano z njenim fizičnim in mentalnim zdravjem. V iskanju rešitve poskuša narediti samomor, ki ji ne uspe.
V tej dramatični igri Iza Strehar sprašuje bralca o posamezniku in družbenih problemih. Kaže nam pesimističen pogled na družbo. Dialogi med osebami so zelo ekspresivni in zanje je velikokrat značilno pomanjkanje komunikacije in nesmisli. Rečem lahko, da v igri niso samo romantični, ampak tudi dramatični prizori. In to je razlog, zakaj drama Ize Strehar prikazuje celovitost življenja.
(Virginia Podesta)
***
Jits Dumarey je študirala ruščino in slovenščino na Oddelku za vzhodnoevropske jezike in kulture na univerzi v Gentu (Belgija) med letoma 2013 in 2016. V času študija je večkrat obiskala Slovenijo, med drugim je en semester bivala na Erasmusovi izmenjavi v Ljubljani. Po študiju je v okviru programa Erasmus+ dobila možnost dodatnega bivanja in dela v Sloveniji (med drugim je delovne izkušnje nabirala na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik, v NUK-u ipd.). Že v času študija jo je zanimala slovenska dramatika, zato je navdušeno sprejela izziv sodelovanja v štafetni igri Izvolite dramo. Pobrskala je med ponujenimi predlogi dramskih besedil ter izbrala igro Saše Pavček Pod snegom. Dramo je prebrala ter napisala svoje mnenje.
(Ivana Petric Lasnik, učiteljica slovenščine na tuji univerzi, Universiteit Gent in Université Libre de Bruxelles)
Dramsko besedilo: Saša Pavček: Pod snegom
Vsi vedo, da Belgijci ne morejo živeti brez čokolade. Zdi se mi, da je dramatika tako pomembna za Slovence kot čokolada za Belgijce. Slovenci grejo pogosto v gledališče, imajo različne vrste teatrov, pogosto nagrajujejo svoje dramske pisatelje in pisateljice ...
Torej je dramatika bolj prisotna v slovenski družbi kot v belgijski. Po mojem to opaziš tudi, ko primerjaš kakovost dram. Zame so slovenske drame med najboljšimi dramami, kar sem jih videla/prebrala.
Tudi drame Pod snegom Saše Pavček ne bom hitro pozabila. Drama je zelo lepo zgrajena: začne se z žalostno, vendar nedolžno atmosfero. Hitro postane bolj zapleteno. Kdo je kriv za Malino izginotje? Kot bralka nisem vedela, kateremu liku naj verjamem …
Saša Pavček ne poda vseh informacij naenkrat, ampak jih razkrije postopoma. Zato sem morala kar nekajkrat spremeniti svoje mnenje o tem, kdo je kriv za celotno situacijo. Na koncu še vedno nisem imela pravega odgovora in še zdaj razmišljam o tem vprašanju.
To je zame dobra drama, in sicer, da je ne pozabiš takoj, ampak razmišljaš o njej še več dni.
(Jits Dumarey)
Povezave: