Ker je predstava Sine performans in v svojo izvedbo vključuje tudi publiko, sem se odločila, da bom dogajanje oziroma doživetje predstavila tudi preko opazovanja občinstva in njihovih odzivov ter nekaj izbranih asociacij, ki so se mi porodile tekom performansa.
Ob prihodu publike v dvorano je performerka Nataša Živković že na odru. Prizorišče je oblikovano kot modna pista, tako da je publika posedena v dveh vrstah na obeh straneh "piste". Na koncu piste na stolu sedi performerka, ki ima na sebi burko, s katero je popolnoma zakrita od glave do gležnjev, obute pa ima črne superge. Občinstvo počasi vstopa, sedež nasproti mene, na drugi strani piste, kar nekaj časa ostaja prazen, nato pa nanj sede mlad fant, v poznih najstniških ali zgodnjih dvajsetih letih. Radoživo se pogovarja s svojo prijateljico, ki sedi na njegovi desni, ko pa pogleda levo, šele opazi, da je nastopajoča že prisotna. Fant trzne, prestraši se, potem pa plane v smeh. Človeška postava, ki nepremično sedi na stolu in je popolnoma ovita v črno oblačilo, ki ima našite tudi bleščeče črne luske, v svoji skrivnostnosti in črnini, učinkuje srhljivo, a zaradi svetlikanja lusk hkrati tudi magično. Zadnji v dvorano vstopita mladi dekleti, prav tako pozna najstniška ali zgodnja dvajseta, krajših las, pobarvanih na živo oranžno in roza barvo. Držita se za roko, ena izmed njiju nosi zapestnico "rainbow flag". Za lažje sledenje v nadaljevanju naj bosta imenovani Sapfo gang. Sedeta poleg prijateljice od omenjenga Fanta, in z vzhičenjem pričakujeta, kaj bo sledilo.
Počasi gremo v temo, nežen soj luči sveti samo še na burko, svetloba se odbija od črnih lusk in okrog performerke ustvarja lesketanje. Pomislim na lunin odsev na morski gladini. Luna kot simbol ženskosti in nečesa čistega, lepega. Prepletata se skrivnostnost teme in pravljičnost svetlikajoče se svetlobe. Performerka sname burko, pod njo nosi moška oblačila in medtem ko se giblje po pisti pripoveduje resnične življenjske zgodbe šestih žensk, ki so prevzele moško podobo in vlogo v družbi. Performans Sine preizprašuje fenomen virdžine oziroma burneše. To je kulturno-družbeni fenomen, ki je značilen predvsem za območje Črne Gore, Albanije in Kosova. Pojav, ko se ženska zapriseže, da bo ostala devica in v družbi nosila vlogo moškega. Najpogosteje je vzrok za to pomanjkanje moškega naslednika v družini. Kljub temu da se performans osredotoča na omenjeni fenomen, preko njega intenzivno in šokantno preizprašuje univerzalno vprašanje položaja ženske v družbi.
Na neki točki, med predstavitvijo šestih burneš, performerka zakliče "Punce!" Na odru se ji pridružita moška preoblečena v ženski. Nosita lasuljo, dolgo krilo in visoke pete, v rokah pa lavor z vodo. Vsaka si v publiki izbere enega moškega in pred njega položi lavor, nato poklekne. Izbran je bil Fant, ki sedi nasproti mene. Postane zakrčen in prestrašen, a ne reče ničesar. Sodeluje. Prav tako drugi moški, ki je bil izbran na drugi strani piste. Nastopajoča prične Fantu sezuvati čevlje, nato nogavice. Eno njegovo nogo položi v lavor z vodo in mu jo prične umivat. Fant je povsem nepremičen, frapiran. Jaz se čudim, kako kljub vsej nelagodnosti, ki mu jo povzroča situacija, vseeno sodeluje, ne da bi od sebe spustil kakršenkoli zvok. Ko mu umije obe nogi, mu jih zbriše in položi nazaj ob njegove čevlje. Fant obmiruje in se do konca performensa ne obuje. Lavorja z vodo ostaneta na pisti in glavna performerka si v enem izmed njiju umije roke in nato še obraz. Fant, ki so mu umili noge, se pači in požira slino, kot da bo moral bruhnit.
Prvi je umil noge Jezus svojim apostolom pred zadnjo večerjo v znak skromnosti in ponižnosti, danes ta obred na Veliki četrtek izvajajo nekateri duhovniki in ob navzočnosti gledališke situacije se spomim, da je bil pred nekaj leti papež Frančišek prvi, ki je dal osebno pobudo, da ob tem prazniku lahko duhovniki noge umijejo tudi izbranim ženskam.
Če sta nastopajoči Punci v tem prizoru upodabljali tradicionalno in ponižno žensko ter nosili dolgo krilo, se naslednjič, ko ju performerka pokliče, pojavita v modernejši vlogi in "outfitu". Še vedno nosita visoke pete s platformo, ampak tokrat na mini krilo. Vsaka v roki drži pladenj, na katerem so majhne stekleničke z rakijo. Pomislim že, da rakije ne bom vzela. Ampak o tem se mi sploh ni treba odločit, saj v naslednjih sekundah ugotovim, da jo bosta ponudili zgolj moškemu delu publike. Smejem se, ker se mi zdi to res dobra in premišljena konceptualna fora. Končno performans, ki publiko smiselno vključi v svojo akcijo in s tovrstno interakcijo nadgradi konflikt in doživljanje občinstva. Sapfo Gang je presenečen in ogorčen. V šoku glasno vzdihneta in se spogledata. Če bi bili v risanem filmu, bi jima sedaj odpadli čeljusti. Odkimavata, se čudita, potem pa se z roko primeta za usta, poza zaskrbljenega človeka. Presenečeni smo, ker se nam zdi to tako tuje, tega nismo vajeni. Ampak kmalu me prešine spomin na letošnje poletje. V Mostarju, na večerji v tipični bosanski restavraciji. Za sosednjo mizo sedi muslimanska družina, mati nosi hidžab. Otroci in ona morajo svoje naročilo najprej predati očetu, šele on pa ga preda natakarju. Pri čemer je potrebno dodati, da so v tej restavraciji stregle tudi ženske, a si je ta gospod zaželel, da bi njega in njegovo družino postregel moški.
Ob pogledu na Punci v miničih, ki strežeta rakijo, pa dobim še eno asociacijo. To:
vir: Facebook
To je Ljubljana in leto 2018. Kar pa sploh ni več oddaljeno. Niti časovno niti prostorsko. Nič nimam proti lepim dolgim ženskim nogam, če se ženska prostovoljno odloči za to, da jih bo kazala. Problematično pa se mi zdi, da je to manipulativna službena uniforma, ki bo stranke napeljevala do tega, da pri hostesah na dogodku naročajo oziroma kupujejo pijačo.
To je zgolj nekaj izbranih misli, ki so se mi porodile tekom intenzivnega polurnega performansa. Glede virdžin in burneš se mi zdi grozljivo, da morajo zatreti svojo ženskost in se obnašati kot moški, ker lahko samo tako pridobijo ugled v družbi. S tovrstno transformacijo v moškega ni mogoče spreminjati vloge ženske in njene pozicije. Ali pač? Saj z vsem, kar so dosegle burneše, postane jasno, da je tudi ženska sposobna opravljati moško delo. Pa je za izražanje in upoštevanje ženske v družbi res ključna tekmovalnost z moškim? Ali lahko ženska premaga moškega oziroma postane njemu enaka navkljub vkoreninjeni dominantnosti moškega spola tekom zgodovine? Nas ta dominantnost sili v brezkončno primerjanje spolov, namesto da bi žensko ugledali kot samostojni fenomen? Virdžine lahko obravnavamo kot fenomen, zakaj ne bi še ženske? Ali je vsako stvar mogoče obravnavati zgolj preko njenega nasprotja?
Tudi sam performans ne poda odgovorov, temveč s podanimi informacijami o resničnih osebah in izzivalnimi gestami zgolj odpira mnoga vprašanja. Ravno zaradi odsotnosti odgovorov pa med občinstvom ostaja vznemirjenje tudi ob koncu. Fant se ni več smejal kot na začetku, temveč si je zelo počasi obul superge in v tišini zapustil dvorano. Sapfo Gang je navdušen nad performerko in njenim drznim nastopom vneto ploskal in odšel z nasmeškom in suverenim korakom. Meni pa je vglavi odzvanjala misel "Biti burneša ni, kaj imaš oblečeno. Biti burneša je stanje duha," in razmišljala sem, zakaj se bolj navdušujem nad močnimi in uspešnimi ženskami, ki so v krilu in petah in ne nad tistimi, ki se oblačijo resnobno in nosijo zgolj hlače.
***
Blog FBS skozi študentsko perspektivo pokriva celotno dogajanje Festivala Borštnikovo srečanje in širšo slovensko gledališko sceno. Urednice bloga so Urša Majcen, Manca Lipoglavšek in Helena Šukljan, redaktor je Nik Žnidaršič, videast in oblikovalec podobe pa Martin Emeršič. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani https://www.borstnikovo.si/blog-fbs/.