Za gledališče bi težko rekli, da ima le eno funkcijo: gledališki oder lahko gledalca zabava, razvedri, zamisli, opozarja, prebuja, uspava, razjezi, pretrese, včasih pa – in v tem je najžlahtnejše – posveti globoko v njegovo notranjost in ga trajno spremeni. Oseba, ki izstopi iz gledališča, ni več oseba, ki je vstopila. Nekaj v njej se za vekomaj izgubi (morda so stari Grki to spremembo označevali s pojmom katarza). Ne zgodi se pogosto: če je to nekajkrat v življenju, je veliko.
Ena izmed takih dram v mojem življenju je bil Vladimir, gledališka igra Matjaža Zupančiča. Spominjam se, kako sem jo gledal v ljubljanski Drami in po koncu predstave stopil iz dvorane z neprijetnim občutkom, da me nekaj sili na bruhanje. Kam naj s tem, sem se spraševal. V kateri še neosvetljeni kotiček nezavednega je za hip dregnilo dramsko dogajanje v Vladimirju?
Miki, Aleš in Maša, trije mladi sostanovalci in prijatelji v Vladimirju, si želijo olajšati plačilo najemnine z oddajo sobe. Sobo oddajo Vladimirju, starejšemu gospodu, na katerega se hitro naveže predvsem Aleš: v njem najde razumevajočega sogovorca in zaščitnika. Pred Mikijem in Mašo, svojim dekletom, ga brani, čeprav Vladimirjeva dejanja postajajo vse bolj gospodujoča in nasilna, razkriva pa se tudi njegova mračna zaporniška preteklost. Prav Aleševo zanikanje prispeva levji delež k temu, da se drama konča tragično.
Občutek slabosti je – to sem dobro čutil – izhajal iz "Aleša" v meni. Zakaj ni prej spregledal, sem se jezil? Kako je možno, da je tako bister fant tako slep za Vladimirjeve temne plati? Vprašanje je, tako kot občutek slabosti, še dolgo tlelo v meni, dokler se ni počasi posplošilo v vprašanje, ki si ga tako na osebni kot na poklicni ravni (kot učitelj) zastavljam že dolga leta: kaj se zgodi v človeku, da začne nekritično sprejemati drugega, ga idealizirati in mu zaupati brez najmanjše trohice dvoma? Kako lahko – pri vsej zdravi pameti – spregleda znake, da je resnica drugačna, kot se zdi?
Leta pozneje sem se med študijem gestalt psihoterapije navduševal nad njenim ustanoviteljem Fritzem Perlsom. Zdel se mi je izjemen genij, ki je preporodil psihoterapijo in jo postavil na zdrave temelje. Še posebej me je navduševala njegova slika na platnici ene izmed knjig: kako topel pogled ima, sem ga občudoval. Kakšen odličen človek je moral biti, sem razmišljal. In pri tem spregledoval, da je imel Perls v svoji psihoterapevtski karieri kar nekaj problematičnih plati in stranpoti. Nekoč sem s to sliko, kot rečemo v terapevtskem žargonu, delal na eni izmed psihoterapevtskih izobraževalnih delavnic. Ni trajalo dolgo, da sem v sliki Perlsa prepoznal – "Vladimirja". In v sebi – "Aleša". Ko sem proces ozaveščal, sem izkustveno spoznaval pojem introjekcije, obrambnega mehanizma, s katerim ponotranjimo zunanje, subjektiviziramo objektivno. Če smo zreli, smo pri tem kritični in "použito" dobro "prežvečimo": kar nam ustreza, "pogoltnemo", kar nam ne, "izpljunemo". Če nismo, "pogoltnemo" vse. Lik Aleša v drami Vladimir me je opozoril prav na infantilni del moje osebnosti, ki v navdušenju nekritično "pogoltne" vse in s tem sproži neželene posledice (občutek bruhanja je tako zgolj naravna in zdrava želja telesa, da iz sebe odstrani tisto, kar je strupeno).
Pri pouku sociologije se s tem vprašanjem spopadam s pomočjo filma Val, ki govori o eksperimentu kalifornijskega profesorja zgodovine: na vprašanje dijaka, zakaj so Nemci tako nekritično sledili Adolfu Hitlerju, odgovori z ustanovitvijo organizacije Val. Eksperiment dijakom na krut način prikaže, kako daleč jih lahko pripelje nekritično sledenje zahtevam totalitarnega režima oziroma – v psihološkem žargonu – nekritično introjiciranje. V književnosti najboljši odgovor ponuja Vladimir.
Povezava: Matjaž Zupančič: Vladimir