Luka, hvala za vse in tudi za nominacijo!
Ko sem izvedela, da je štafeta prišla tudi v moje roke, sem se počutila odgovorno in sem si želela podpreti gesto, ki je vzpostavila nov prostor za sodobno slovensko dramatiko in je na nek način edina širše odprta platforma, ki je ne zamejujejo razni pogoji in principi tekmovanja.
Seveda sem, ko sem začela z branjem in iskanjem po abecednem redu urejenih tekstov, veliko razmišljala o tem, kaj pravzaprav je naloga vseh, ki prejmejo štafeto. Je naloga izbrati in izkopati tekst, ki ga še nihče ni? Ne vem, vedno bolj se mi zdi, da pravzaprav to ni glavni namen ali cilj tega projekta. Že pred nekaj časa, ko sem naključno prebirala tekste, me je namreč delo Blaznost igre popolnoma navdušilo in zapeljalo v svoj svet in od takrat naprej sem vedela, da je to tekst, ki bi ga vsekakor nominirala. Sem pa ugotovila, da je to tudi tekst, ki ga je nominiralo že ogromno drugih, in da je tako med najpogosteje nominiranimi deli, kar verjetno pomeni, da je vsem spremljevalcem in bralcem štafete že zelo dobro poznan. Pa vseeno. Vsem ga toplo priporočam v (ponovno) branje.
Zadnje čase se navdušujem nad fenomenom spanja (če o fenomenu pri spanju sploh lahko govorimo) kot edino potjo do sanj in »aktivnostjo«, kjer niti mi sami ne moremo pričevati lastnemu »početju« - spancu. Spanje je torej prostor manifestacije nezavednega in prostor, ki mogoče nudi odgovore na mnoga vprašanja iz »tukaj in zdaj«. Nebojša Pop-Tasić pa napiše prav »dokument« lastnega spanca in sanj. Blaznost igre me je že ob prvem branju navdušila s svojo izredno spretno izpeljavo in odprto ter svobodno formo, ki med branjem na nek način razbremeni in osvobodi tudi bralca samega ter ga vpelje v svoj svet iskanja svobode in vedno jasnejšega ugotavljanja, da prostor svobode nikoli ni dosežen. Ta gledališka pesem, ki v sanjah prevprašuje gledališče samo in posledično tudi vse ostalo, privede do spraševanja o smislu budnosti in do točke, kjer vse ostane brez pomena.
»Dame in gospodje,
stojim pred vami in ne morem drugače stati …
In jaz, preden stopim pred vas,
zaspim.
In ko zaspim -
sanjam.
In ko sanjam, se zbudim.
In ko se zbudim, igram.
Ne znam več razlikovati
sanj od budnosti.
Ne znam več razlikovati
igre
od resničnosti.
Stojim pred vami.
Spim.
Sanjam.
Igram.
Naprej.«
Štafeto predajam Valentini Rajaković, ker neverjetno cenim njeno mnenje in bom z veseljem prebrala njeno priporočilo, pa tudi zato, ker želim, da gre štafeta čim dlje in čim širše.
Povezava: Nebojša Pop-Tasić: Blaznost igre