Kot je igralec Mladinskega gledališča, Blaž Šef, pokomentiral: » ... da 'tisti R' v kratici AGRFT, še vedno pomeni radio.« Sam pravi kako vplivna je lahko radijska igra. Svoj referat je Šef podnaslovil Otroške magdalenice in prvi namigi kaj bi lahko bil igralski poklic. Izpostavil je predvsem moment iz otroštva od koder izvirajo njegove prve asociacije na igralstvo, ki so jih vzbudile prav radijske igre. Oboževal je pripovedovalske glasove in njihovo dinamiko. Oddaja na radiu, Dober večer otroci, kjer je en igralec ponazarjal več likov, ga je najbolj zintrigirala. Izraziti glasovi, ki so mu ostali globoko v spominu so bili, glas Aleša Valiča, njegovega kasnejšega profesorja za umetniško besedo na Akademiji, pa glas Jožice Avbelj iz zvočnih kaset na katerih smo poslušali pravljične pripovedke (Šefova anekdota vezana na Avbljevo je iz sprejemnih izpitovu, ko tam ni poznal nikogar, le glas koze iz Petra Klepca, ki je postala njegova kasnejša profesorica za dramsko igro), da o legendarnem glasu Jurija Součka iz risanke Pipi in Melkijad niti ne izgubljamo besed. Navezanost na en glas izvira iz otroškega pogleda, ki se lažje poistoveti z več različicami enega. Zato je, po Šefovo, Ježkova interpretacija Butalcev, toliko bolj popularna, kot kasnejša večglasna. Vesna Vuk Godina je opozorila na pomembnost zvoka oz. govorjene besede, predvsem za razvoj abstraktnega razmišljanja. Ključno je, da si znamo ustvarti tudi lastne podobe, ki nam niso vsiljene že v naprej. Radio je bil nekoč močen medij, če se spomnimo denimo medvojnega Radia Kričač, pa preplaha leta 1938, ko je Orson Welles predvajal igro Vojna svetov v slogu poročil o invaziji Marsovcev. Še najdemo otoka v sebi, ki se prepusti radijskemu glasu?
***
Vsebino Biltenov 51. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke.
Povezave: