Na pragu Prage

Najlepše v Pragi je to, da ko že misliš, da si odkril vse teatre, nekega dne v neki pasaži, skozi katero po možnosti vihravo drviš, naletiš še na enega. In spet naslednjič nekje v neki odmaknjeni ulici, spet na novega. In potem čez nekaj dni … To so majhna gledališča, navzven neopazna, skorajda s sledmi mimikrije, znotraj pa skrivajo neskončna vesolja.

Za gledališkega zanesenjaka se zato mesto spreobrne v brezkončno raziskovanje, ki posrka vase s svojo žlahtno privrženostjo gledališki umetnosti - in predvsem njenemu zdravemu razmerju med tradicijo in sodobnostjo.

Perspektiva gledališčnika se marsikdaj komu zazdi pretirana in preveč lepa, da bi bila resnična. Zakaj … Po nekaj mesečnem bivanju začne Praga odstirati pristno podobo ne samo zunanjega (narejenega) središčnega utripa mesta, ampak predvsem ljudi. Nedostopnost, zadržanost, resnost, previdnost, včasih tudi ravnodušnost. Sluti se svinčen pečat polpretekle zgodovine, čuti se nezaupljivost do tujcev, ki jo morda želijo prikriti, pa jim ne uspeva najbolje. Tudi bivanjska skromnost se kaže na mnogih nivojih. Včasih se zazdi, kot da bi znotraj mestnega trušča, bremzanja tramvajev in navala turistov, tiho, a vztrajno odmevalo nekaj kakor »pokupite vse, kar vidite; poslikajte vse mostove; vzpnite se na vse gradove, nas pa pustite pri miru. In to dobesedno.«.

Ampak gledališče. No, to pa je prostor, kjer se njihova siceršnja podoba preobrazi do nerazpoznavnosti. Splošni videz se zaviha in vsa prejšnja distančna drža postane izključno navdih. Ko dojameš, da se znotraj skoraj vsakega gledališkega konteksta vrstijo šale na lasten račun in lucidno predelana satira na grenko zgodovino, pogled nehote spremeni svoj kot opazovanja.

Pikrega in črnega humorja nedvomno največ premorejo lutke. Protopip brezmejnosti lutkovne umetnosti je vsekakor skupina Buchty a loutky (Buhteljni in lutke), neodvisna alternativna skupina, ki so jo leta 1991 ustanovili diplomanti praške gledališke akademije (DAMU). Na leto odigrajo preko 250 predstav; in če tiste, namenjene otrokom, odlikuje precizna tehnika, magičnost in utopija, pa je na drugi strani skupina predvsem prepoznavna po lutkovnih predstavah za odrasle. Črni humor, poigravanje z lutkovno metodologijo in semiotiko, improvizacije in lucidno prirejanje besedil naredijo vtis, ki je neverjetno dvoplasten: na eni strani kipeč in oster humor, obenem posreden zarez v samo realno situacijo sveta.

In da je praška gledališka scena dobesedno prepojena z lutkami, ugotoviš – če ne prej – potem, ko se te nenadoma pojavijo kot del mišelovke v sicer resnično klasični postavitvi Hamleta. Takrat te, kljub že daljšem bivanju v mestu, nesluteno spreleti, da si resnično v Pragi. Obdan z lesenimi bitji na vrvicah, ki živijo svoje sijajne zgodbe in se (in imajo pri tem čisto prav!) dostikrat posmehujejo ljudem (na nevidnih vrvicah). Po svoji lastni izkušnji sem danes prepričana, da je lahko lutka za gledališčnika to, kar je za človeka gledališče. Povsem mirno lahko živiš brez njega, če ga ne poznaš ali se mu ne približaš dovolj blizu. Ko pa se enkrat zgodi usodni prestop, takrat ni poti nazaj. In ko enkrat z vso svojo bitjo pomoliš prst v svetovje lutkarstva, te zasvoji na številnih ravneh in te morda za vedno zavozla v svoje vrvice.

Ena izmed ne samo kvalitet, ampak tudi presežkov praške gledališke akademije (Divadelní fakulta Akademie múzických umění - DAMU), je vsekakor njihovo interno gledališče Disk (Divadlo Disk), ki deluje na polprofesionalni ravni in nudi ogled predstav tudi zunanjemu občinstvu. Študentom zadnjih letnikov vseh smeri (in nekaterim absolventom) je to več kot odlična odskočna deska. Ne samo, da se jim nudi možnost, da svoje produkcije pokažejo širši javnosti, predvsem gre za okušanje in preizkušanje tempa gledališkega življenja – mesečno se namreč na njihovem odru odigra tudi do 23 predstav. Kar pomeni, da je oder »uigran« vsak delovni dan, včasih tudi med vikendi. Študentje tako dajejo občutek polne pripravljenosti, zrelosti in umetniške kompetence. Njihovi semestrski produkti postanejo del letnega repertoarja in če je uprizoritev uspešna, ostane na programu, dokler se zanjo kaže zanimanje.

DAMU ima sedem smeri izobraževanja, ki se še nadalje delijo na podsmeri. Praksa kali študente že na samem začetku, predvsem v preizkušanju njihovega medsebojnega sodelovanja. Če za primer omenimo študente produkcije, ki morajo včasih že v 2. letniku poskrbeti za produkcijsko izvedbo (semestrske) uprizoritve, javno in notranjo promocijo ter organizacijo morebitnih gostovanj. 

Akademija se v grobem deli na katedri za »klasično gledališče« ter »alternativno in lutkovno gledališče«. Medtem ko prva praviloma vzbuja večje spoštovanje in ugled, pa druga daje toliko več kreativne svobode. Tako je dostikrat slišati, da bi si kakšni klasični igralci želeli prestopiti na »alterno«, ker se pod včasih preveliko avtoritativnostjo in »generacijskim obstankom profesorjev«, v njih prebujajo želje po večjem eksperimentiranju, tveganih poskusih in mejni odrski norosti.

Njihove uprizoritve so zelo pogosto avtorske, notranje predelane in prirejene s strani dramaturga in režiserja. Njuna funkcionalna komunikacija je kajpak kulturno in izobraževalno pogojena. Še danes in še nekaj časa se mi bodo, po lastni praktični izkušnji, svetile oči nad njihovim izobraževalnim sistemom in funkcijo ter statusom dramaturga.

Ampak ta tema bržkone sodi že v kakšno naslednje pismo iz tujine ...