- TEORETICKÝ --
Začetek tega tedna je v Pragi zagotovo predstavljal poseben umetniško-produkcijski trenutek za sodobni ples. Kljub temu, da je vsakodnevna plesna in gledališka ponudba v češki prestolnici nepregledna, pa tudi ta dostikrat potrebuje sito. Preden pa se podamo v odrsko refleksijo videnega, pa se za trenutek pomudimo še na bolj »teoretični« plesni platformi.
Situacija sodobnega plesa v Pragi dosega vse večje formalno kredibilnost, pa vendar je znotraj produkcijsko-umetniškega razvoja potrebno razrešiti še kar nekaj tegob in ovir, ki bodo nekoč omogočila »nemoteno« ustvarjanje plesalcev in njihovo optimalno integracijo v umetniško skupnost v prestolnici in tudi širše okolje.
Znotraj tega konteksta je 9. decembra v Pragi potekala »Mednarodna konferenca programa za podporo sodobnemu plesu, gibalnemu gledališču in interdisciplinarnim umetnostim« (Mezinárodní konference věnovaná Programu na podporu současného tance, pohybového divadla a interdisciplinárních umění), ki se je realizirala pod osrednjim pokroviteljstvom češkega kulturnega ministra Václava Jehličke, Ministrstva za kulturo, Inštituta za umetnost ČR in še nekaterih sorodnih institucij.
Programsko obravnavanje se je vsebinsko členilo na več razvojno strokovnih nivojev - produkcijskih, izobraževalnih, umetniških, kadrovskih in finančnih. Temeljni nagibi so predvsem oznanili javne pozive k ustanovitvi rezidenčnega koreografskega centra, še večji podpori plesnih festivalov, ustanovitvi samostojne plesne akademije (trenutno se mladi plesalci izobražujejo znotraj študijskih programov na AMU - Akademie múzických umění ter na razpršenih plesnih konzervtorijih), umestitvi plesne vzgoje v osnovnošolske in srednješolske programe, aktivnemu medregionalnemu povezovanju plesnih kulturnih centrov in apliciranju močnejše medijske politike z umetniškimi vsebinami.
Če je na eni strani program potekal z (optimistično) mislijo, kako razvijati plesno situacijo v prihodnosti, pa so se na drugi strani nudili strokovni vpogledi v glavne strategije učinkovitega funkcioniranja tudi na bolj »formalni«, pa vendar neizogibni, ravni. Podani so bili profesionalni napotki in priporočila v polju znotraj regijskih razvojev in mestnih podpor, pristopa k plesnemu motiviranju mladih, načrtovanja ekonomskih investicij in sodelovanja s kulturnimi skladi Evropske unije.
Res je, da se njihovi kulturni, zgodovinski in kapacitetni konteksti v primerjavi s Slovenijo razlikujejo in mestoma ni smiselno vzporejati nekaterih njihovih dejstev z našimi, pa vendar je najbolj pomembno to, da se glasno in jasno zavedajo svojih problemov. In s tem ne mislim na samoumevno stisko samih ustvarjalcev, gre za uvid in podporo s strani ministrstva za kulturo in predvsem njegovega aktualnega ministra. Ta se namreč, kot izgleda, v kritični situaciji ne obrne stran (po možnosti v prefinjeni koreografiji), ampak se zaveda krizne situacije, možnih potencialov in poskuša suvereno ponuditi zanesljivo podporo pri temeljnih korakih za nadaljnje razvojne vizije.
-- PRAKTICKÝ --
V ponedeljek, 8. decembra, se je v Divadlu Archa zgodil plesni večer v sodelovanju s priznano praško skupino 420PEOPLE, ki sta jo ustanovila dva plesalca/koreografa ter stalni tehnično-lučni oblikovalec (Nataša Novotná, Václav Kuneš in Ondřej Kotrč). Njihove poti so se pred leti sicer srečale v tujini, pa vendar danes predvsem stremijo k temu, da posredujejo svoje veščine in znanja njihovemu domačemu prostoru in obenem spodbudijo tudi mednarodna sodelovanja na področju koreografije, glasbe in oblikovanja.
Tokratne štiri predstave, vse nastale v produkciji 420PEOPLE, ki so bile medsebojno izrazito raznolike in ponekod tudi očitno estetsko izključene, so pokazale uprizoritveni kvartet, ki je nastal pod taktirkami nekaterih trenutno najboljših plesalcev in koreografov, ki delujejo v Pragi. Kot skupno postavko jim lahko morda pripišemo maloštevilčnost plesalcev (praviloma dveh) v posameznem nastopu. To pa je seveda tudi razlog, da so bile vse predstave intenzivno minimalistične in čvrste v zgoščeni komunikaciji med plesalci.
Večer se je pričel z izjemno intimno predstavo, ki je na vsak način v ritmu gibanja želela uiti prilagajanju zvočne podlage, On an even keel (koreograf: Václav Kuneš, plesalca: Rai Watanabe, Václav Kuneš) in nadaljeval z gibalno eksplozivnostjo in vizualnim šarmomTomáša Rychetskýa v 5 Kroků k Tobě (5 korakov do tebe). Predvsem pa velja izpostaviti zadnji dve predstavi; prva od njiju B/OLERO, ki že v naslovu namiguje na svojo spremljevalno glasbeno podstavo (tokrat v predelani različici), je dvema plesalkama (Nataša Novotná in Rei Watanabe) služila kot izhodišče za prikaz verižnega pregleda številnih plesnih tehnik in stilov. Njunemu sprehajanju po zgodovini plesa in giba (od klasičnega baleta, do butoha, flamenka in sodobnih tendenc) je konceptualno podkrepitev prinašala konsistentna in lucidna mera cinizma in parodije, vendar pa se ta patchwork gibalni skic sklepno izkaže predvsem kot čisti dokaz njune privrženosti in hvalnice (nesmrtnosti) plesa, nekdanjih tradicij in prevečkrat pozabljenih zgodovinskih premikov, ki so razlog za sedanje fenomene sodobnega plesa.
Medtem ko se je zadnja predstava, Golden Crock, predvsem zažirala v analizo (ne)konstruktivne moško-ženskih odnosov. Telesna govorica treh izvajalcev (Francesco Nappa, Nataša Novotná, Milan Odstrčil) je uspela na oder prerisati najbolj reprezentativne zanke ljubezenskega osvajanja, bežanja, razklanosti, posedovanja in dvoma. Kot središčna os pa se je najbolj izpostavila Ženska, ki je neusahljivo iskala poti do svojega »pravega« odgovora in se v zmedi pasivnosti enega in aktivnosti drugega moškega vedno znova izgubljala na poti nazaj.
Divadlo Ponec je eno od praških gledališč, ki v svoj program umešča izbor najbolj kvalitetnih plesno-gledaliških produkcij in uprizoritev gibalnega gledališča. Žanrsko raznolik se usmerja tako na odraslo kot mlajše občinstvo, pogosto pa je prostor gostujočih predstav in koproducent alternativnim projektom, pri katerih trdno spodbuja razvoj novih estetskih in vsebinskih pristopov.
Dve premieri, ki sta se zgodili v začetku tedna na njegovem odru, sta prav tako plod dveh uspešnih koreografov - Thomasa Steyaerta in Tereze Ondrove. Prvi je nazadnje postregel z izjemno »fantazmovsko« predstavo Hidden Landscapes, ki se nahaja na arbitrarnih/shizofrenih mejah med budnim in spečim ter njihovimi potlačenimi, arhetipskimi, temačnimi in prikritimi strahovi, ki jih nekje na neoprijemljivi točki spremljajo bizarne živalske podobe in demaskiranost pravljičnih podob.
Njegov sveži projekt Dance of Canis Lupus preizprašuje medsebojno komunikacijo in vzdržnost treh tujk (Tereza Ondrová, Veronika Kotlíková-Knytlová, Helena Arenbergerová), ki v slabi uri nenehnega »prerivanja, komolčenja, psihofizičnega samo-spoznavanja na interpretativno odprtem (praznem) prostoru posegajo po nekaterih mejnih poizvedbah lastnega telesa in njegovega prilagajanja k obliki neznane, a bližnje osebe. Njihovi konflikti so hipni, kakršnakoli zamrznitev emocije pravzaprav nemogoča, celota deluje kot hektično naključno srečanje treh osebnosti, ki zgolj z drobnimi indici kažejo čustevno plast, toliko bolj pa prostodušno razpirajo spontanost, nenadzorovane afekte in telesno iskrenost, ki ne (z)more lagati. Vrvež impulzov, ki trejo med tremi akterkami, je nerazrešljivo prepleten, tu pa se je izkazala vrhunska kondicija plesalk, njihova mladostna energija in neskončna sla po »hropečem gibanju«.
Druga premiera v istem večeru Jaja a Papus je nastala v koreografiji Tereze Ondrove (ene izmed plesalk v predhodnem projektu) in je svojo strukturno fabulo postavila kot interpretacijo »skupnega staranja« dveh starcev, ki sta pripotovala skozi številne čeri užitkov in trpljenja. Bivanje v prostoru, kjer besede niso več potrebne ali pa zaželene, se kaže kot »preprosto« bivanje v boleči bližini, ki se bliža dotiku smrti. Vzajemne misli, polne bolečih spominov in skepse na prihodnost, se v eni želji še vedno srečujejo – zaplesati poslednji skupni ples. Ki bo spomnil in obenem pozabil na vse. Izmik demostrativni ali pretirani tranformaciji v priletnost se je premestil predvsem na reakcijsko zapoznelost, krhkost, nespretno in »pozabljeno« telesno interakcijo in ciklično mentalno vrnitev na otroško naivnost, zadrego in tipanjem sveta, kot bi se ga dotikalo prvič. Kljub temu, da so bile vloge obeh plesalcev v uvodu izkoreninjene iz prijetne iluzije (kar pravzaprav povsod postaja vsakokratna splošna praksa) in so predvsem na začetku včasih vstopale kot popolnoma nejasno opredeljene, so na koncu dosegle pričakovan odziv. Še eden od (neštetih) dokazov, da je vse največkrat le stvar gledalčeve lastne sugestije.