15. aprila 2009 se bo v Slovenskem gledališkem muzejuobeležila prva obletnica zavoda Novi ZATO., na kateri bo javnosti predstavljena tudi spletna verzija slovenskega gledališkega repertoarja. O razvoju, načrtih in še kakšni aktualno začinjeni temi smo poklepetali z enim od idejnih avtorjev spletne strani www.sigledal.org in ključnim iniciatorjem za digitalizacijo slovenskega gledališkega spomina – Samo M. Strelcem.
V dobrih dveh letih, odkar je začela delovati spletna stran www.sigledal.org, se je znotraj njenih spletnih vsebin marsikaj nadgradilo in spremenilo. In vendar, če pomisliš danes: Kaj je takrat, na samem začetku ekipa sploh pričakovala? Kakšne so bile vizije?
Vizije ali slovensko videnja imam še vedno! Ena od njih takrat je bila digitalizacija Repertoarja. Pa prehod zbiranja podatkov namesto na papirju neposredno prek vmesnika, naravnost od producenta v bazo. Naslednja utopija je: digitalizacija gledaliških listov, fotografij, plakatov … No, če sem direktnejši: ni težava, kako to narediti, pač pa, od koga dobiti denar za to. Pričakovanja takrat? Da bodo gledališke institucije zainteresirane na portalu objavljati svoj program, dosežke svojih igralcev …
Ideje se danes torej uresničujejo. Takšni prelomni dogodki, kot je digitalizacija večletnih knjižnih publikacij, zahtevajo ne samo predanost in delo določenih posameznikov, ampak tudi širšo podporo. Kdo so bili ključni podporniki, ki so ob pravem času upoštevali, poslušali in razumeli iniciativo, da se tudi slovenska gledališka zgodovina znebi »spon zaprašenih arhivov« in stopi v korak s časom s premestitvijo v multimedijske forme?
Kdo pravi, da je potrebna širša podpora? Naše početje je dokaz, da ni nujno potrebna. Dovolj je bilo, da je Ivo Svetina bil tudi za to. On bi lahko presodil, da še ni ali pa ni več pravi čas za to ali pa da ne gre v projekt z nami, pač pa prek ne vem kakšnih postopkov in razpisov s kom drugim, tretjim. Pa se mi zdi, da je človek poln žara, svojega, umetniškega in se je odločil, da zaupa Novem Zato.
Kako pa so sicer spletno stran sprejele institucije in posamezniki znotraj stroke?
Zelo različno. Očitno spletno stran najbolj »potrebujejo« tisti, ki imajo najmanj denarja (za obveščanje in alarmiranje). »Ta veliki« so v veliki meri samozadostni, jasno.
V kakšni meri se je do sedaj kazala uporaba / posluževanje podatkov?
Hecno: najbolj iskano ime na GESLU je denimo Desa Muck. Pa ne, da ji ne bi privoščil … Vsak dan več je obiska na REP-u in prav REP postaja glavna vstopna točka.
Profil obiskovalcev portala je najbrž težko določiti … Kakšna pa je pogostost obiskov na spletni strani?
Vem, da imamo zelo pogosto čez 1000 individualnih obiskov, gledajo nas iz gledališč, faksov, šol, tudi z letališč in eksotičnih držav, za katere skoraj nisem vedel, da obstajajo in pravzaprav skušam prepričati svojo ženo, da bi na počitnice šli tja, da izsledim tiste srferje ...
Se morda kljub vsemu zdi, da je pri nas še vedno preveč prisotno stališče, ki spletno informativnost in ponudbo na področju gledališča sprejema preveč »površinsko« in ne dovolj relevantno, da bi formalno služila za različna gledališka raziskovanja?
Vse je lahko površinsko ali globinsko. So tudi površinske knjige in so globinske internetne strani. Odločilen je duh, materija je pač sekundarna.
Zanimivo je dejstvo, da ima Klepetalnica na spletni strani prijavljenih skoraj 400 uporabnikov, medtem ko jih občasno klepeta le peščica. Zakaj nam ni še bolj do javnih polemik, do odpiranja novih vprašanj, skeps in navsezadnje do izražanja pohval?
Zakaj tebi ni do javnih polemik? Jaz zase vem: nimam časa in energije za polemiziranje. Zanimivo in osrečujoče delo me čaka. Polemiziranje me ne osrečuje in ne zanima.
Kaj pa polemike drugih? Te potem tudi te ne zanimajo? Saj najbrž ne gre samo za čas in voljo, ampak intenco nekaj sporočiti, ne glede na to, ali se imaš fajn ali ne.
Veš, o kolikih stvareh sem tiho? Veš, o kolikih stvareh sploh nimam mnenja? Za imeti mnenje – tako se mi zdi - si moraš vzeti malo časa, se malo posvetiti zadevi. Imeti mnenje o vsaki stvari kar tako se mi zdi isto kot ne imeti mnenja. In tudi ... Danes je tega sporočanja včasih čez vsako mero preveč. Kar malo ne-eko se mi zdi. Samo še blebetamo in potem to prodajamo kot mnenje. Ne, v bistvu se mi zdi zelo bistveno to, da se maš fajn in da nimaš potrebe o vsaki stvari imeti mnenje. Ja, imeti se fajn se mi zdi res vedno bolj in včasih edino pomembno. Polemike drugih - ja, pravzaprav me zanimajo do neke mere. Priznam, rad bi videl več tega na portalu. Ampak preprosto se ne morem jeziti, če polemik ni, ker je tudi meni zgolj redko za polemizirati.
Kako bo SiGledal.org / Novi Zato. nadaljeval svojo vizijo in načrte? Kako vidiš optimalni razvoj spletne strani – tako znotraj repertoarja, enciklopedije in časopisa?
Novi Zato. je vsak dan novi. Kdo ve, kaj prinese jutrišnji dan. V Novem Zato. delam teater, učim sebe in druge ter raziskujem gledališko dediščino. V bližnji prihodnosti bo ugledal luč sveta multiREP – pri uprizoritvah se bodo pojavile multimedijske vsebine: digitalizirani gledališki list, fotografije, plakat, kritike, recenzije …
Portal bo postajal vedno boljši in kdor se bo ukvarjal z gledališčem, ne bo mogel dolgo brez njega.
In vendar - če bi se vsebine razširile, pridobile več piscev (predvsem na Veži), bi to pripomoglo k širšemu in bolj svežemu gledališkemu spektru. Kako angažirati na tem mestu?
Za dve stvari gre: ena je, da če dobimo gor vsaj približno večino novic o dogajanju na gledaliških deskah, to že omogoča vsaj približni pregled na enem mestu, vsaj seznanjenost. Drugo je, da preprosto ves čas in kar naprej in še vedno sporočamo v gledališča: To je vaš prostor. Če vam je, povejte! Povejte, kar imate povedati. Tudi na faksih in akademijah za nas vedo. No, in v tem lahko nekdo prepozna svojo priložnost za neko samopredstavitev, samopromocijo, samošolanje, za nek odskok, naša vidnost je konec koncev precej dobra. Če je ne prepozna sam, potem se mi zdi, da tu že v začetku manjka neka osnovna ambicija in če take ambicije ni, neke lastne vizije, kaj bi jaz rad sam s sabo in kako lahko pri tem uporabim SiGledal, potem me, priznam, v bistvu sploh ne zanima. Mi vsake toliko časa obvestimo in osvežimo suho dejstvo: Če je kdo kje, ki se mu kakorkoli sodeluje na portalu ali v NZ, naj se nam javi, naj se nam pridruži. Je pa res, da NZ svojih piscev ne plačuje in to je seveda problem. Mogoče jih kdaj bo, jaz si želim, da bi našli sredstva za to, ni pa to osnovna prioriteta portala. Pozabili smo na vajeništvo, pa mogoče ne bi smeli. SiGledal je za mlade pisce lahko tudi prostor vajeništva. Če to želijo, če jim je to izziv. Lahko jim je prostor ljubezni. Lahko entuziazma. Lahko bolečine, če hočeš. Zame je še vedno veter v mojih krilih, imam pa premalo sape, da bi pihal v tvoja ...
Še eno aktualno vprašanje za konec: Kako je zdaj z Novo Gorico?
Po odhodu Borisa Kobala bi me direktor Konič najbrž lahko kar nastavil za v. d.-ja umetniškega vodje. Tega pa nisem hotel. Zato sem igralce prosil, da svojo željo, da bi delali, kar sem jim predstavil, potrdijo s podpisi. Ker nima smisla delati z nekom, ki si tega v osnovi ne želi. No, danes je petek (10. 4.) in če mi bo poštar prinesel pisemce s 15-imi podpisi, bom eno leto v. d. umetniškega v SNG NG … Seveda pa je to le teorija, ker vemo, da se to praktično ne bo zgodilo ter da je cilj nekaj drugega.