37. Teden slovenske drame - Pogovor z Blažem Lukanom

Kar nekaj let je bilo slišati, da je med kvaliteto in kvantiteto prispelih dramskih besedil čutiti močan razkol. Je v zadnjih dveh letih zaznati večjo uravnovešenost med njima?

Tudi v zadnjih dveh letih prihaja do nesorazmerja med količino poslanih besedil in njihovo kvaliteto, kar pomeni, da med obilico dram z natečaja (letos okrog 50, lani kakih 10 manj) najdeš (pre)malo dobrega. A to je pač dejstvo, ki ga je treba sprejeti, morda celo po logiki, da bo večja količina nekoč prinesla tudi večjo kvaliteto … Sicer situacija ni porazna, niti najmanj, razmerje med prebranim in izbranim je nekako 5:1, kar pomeni, da se je letos desetina dram (lani pa še kaj več, a nemara je zmanjšanje števila dram v izboru pripisati tudi nagnjenosti žirije k bolj ekonomičnemu delovanju kakor pa upadu kvalitete) prišla v drugi krog in pet med njimi med nominirane. In če končno presodimo, da je pet nominiranih dram, od katerih bo (najmanj) ena nagrajena, najboljše izmed prebranega, torej da je to tisto res dobro v letošnji ponudbi, potem to ni tako malo in s slovensko dramatiko sploh ne kaže slabo.

H kakšnim tematikam so se tokrat avtorji bolj nagibali? K družbenim, intimnim?

Teme so (tako letos kot lani) različne, lahko rečem: od družbenih do intimnih. Tako smo prebirali dramatizacije svetopisemskih zgodb, variacije na znane (dramske) teme, kot je denimo erotični trikotnik, politične igre s prepoznavnimi osebami iz slovenske politike, pa na pol biografske igre o, denimo, Fritzu Langu, Kieslowskem ali Koseskem, nekaj iger je (bilo) izrazito ljudskih ali vsaj posodobljenih ljudskih (torej prestavljenih v sodobno (malo)mestno okolje), nekaj izrazito sodobnih (zlasti kar se tiče jezika), nekaj dramskih besedil je zastopalo polje metadrame (nanašajo so se sama nase, na problem slovenske drame ali kar na kranjski festival), nekaj smer ready-made drame (naj omenim samo v dramo zapakirana navodila za uporabo pralnega stroja) itd. itd. Izbor je torej širok, praktično ni področja in pristopa (komedija, satira, poetična, politična drama …), ki ne bi bila zastopana. Morda še vedno prevladuje družinska drama in v njej (letos) poudarjena vloga ženskih likov in ženskega pogleda na svet (kar je morda posledica skoraj 20 avtoric, zastopanih na letošnjem natečaju, kar je izjemna številka!), a ne v »tradicionalnem« oz. stereotipnem smislu, v ospredju je namreč neke vrste upor(nost), kljubovalnost teh likov oziroma pogledov, kar zanesljivo daje slovenski dramatiki nov zagon. Če pogledamo še ožje, je v kar nekaj dramah (in tri so celo nominirane) zelo intenzivno in dramsko izvirno uprizorjen odnos med materjo in hčerjo, praviloma travmatičen in praviloma tragičen.

So avtorji dovolj aktualno refleksivni in je njihov uvid v dandanašnje družbeno dogajanje dovolj jasen, ali bolj posegajo po zgodovinskih družbenih tematikah (v preteklost)?

Kot sem že povedal, je opaziti oboje, prav presenetljiva je letos morda odzivnost na aktualno družbeno dogajanje, ki je lani ni bilo opaziti, na trenutke dramsko duhovito artikulirana, v celoti pa pogosto pomanjkljivo strukturirana; sega pa, denimo, od »zapisnika« občinske seje, preko kronike ministrskih zadreg do popisa grotesknega dogajanja v Bruslju. A »današnje« in »sodobno« oz. »aktualno« je treba razumeti širše, zunaj aktualističnih okvirov, in v tem pogledu je duh (ali občutje), ki veje iz, denimo, nominiranih besedil, izrazito in neprizanesljivo današnji, tako da se za odmevnost izbranih besedil, tako vsaj lahko sodimo, ni bati. Morda bi lahko rekel, da v letošnjem izboru manjkajo ravno drame (nekaj jih kljub vsemu je) z (v)pogledom v dramsko zanimivo, dramatično historično snov. A kar naj bo tako, mislim da je v tem trenutku pomembnejši refleks sedanjosti kakor pa pogled nazaj, še več in še bolj bi se lahko lotevali sodobnih, današnjih problemov, s še jasnejših pozicij in z razločnejšimi stališči.

Koliko se avtorji lotevajo žanra absurda, groteske? Je pri tem čutiti močne vtise svetovnih klasikov ali vendarle ubirajo povsem samosvoje sloge?

Lahko bi rekel, da je razen pri že formiranih avtorjih, ki jih je kljub anonimnosti natečaja vedno mogoče dovolj zanesljivo prepoznati (in ugotavljanje avtorstva je ena od vznemirljivejših igric, ki spremlja včasih precej naporno branje), vselej mogoče opaziti neki vzor ali vsaj model, najsi bo sodoben ali tradicionalen oz. klasičen, pa vpliv drugih medijev, denimo televizije ali filma, ipd. Groteska in absurd pa sta po vsem sodeč že tako močno zasidrana v naše pojmovanje o tem, kaj je (sodobna) drama, da se dramska dela z natečaja vsaj (ali zlasti) v slogu pogosto dotikajo značilnosti drame absurda oziroma žanra groteske. Koliko gre v teh dramah za resnično podobno filozofijo, pa je seveda drugo vprašanje. Morda velja neko pravilo: bolj se dramatik trudi posnemati neko klasično dramaturško formo, manj učinkovita je izvedba, in najbolj zanimive so potemtakem dramaturške rešitve, ki dramsko formo jemljejo kot zgolj nujno posodo za izrekanje izvirne vsebine, oziroma kjer forma pride tako rekoč »sama po sebi«. No, stvari so seveda bolj kompleksne, dramo je pač potrebno vselej graditi, izdelovati, a izvirnost in »spontanost« tudi tu nista brez pomena.

Se (možna) problematika uprizarjanja posameznih tekstov pojavi zaradi (nefunkcionalne?) dramske forme ali samih dramskih vsebin?

Glede uprizarjanja bi bilo treba vprašati umetniške vodje, ki se odločajo o uvrstitvah dramskih besedil v repertoarje, kjer seveda sledijo različnim kriterijem in je razmislek o uvrstitvi sodobne slovenske drame v spored samo eden izmed njih. Če sem čisto konkreten (in podobnega mnenja sem bil že lani): po moje bi si vsaka od nominiranih dram zaslužila uprizoritev (ena od njih bo tudi v resnici v kratkem uprizorjena), kakšna od njih morda z določenim posegom, a uprizoritveno »uporabne« so zagotovo prav vse. Tudi se ne bojim za občinstvo, kar je pogost pomislek umetniških vodij, saj so vse (kakšna od njih na povsem specifičen način) komunikativne in »današnje« v taki meri, da je mogoče z njimi vzpostaviti intenziven stik. Govorim predvsem o dramah v izboru petih, a tudi med tistimi, ki jih žirija iz takšnih ali drugačnih razlogov ni nominirala, se najde kakšna, ki bi jo bilo vredno uprizoriti (nekaj jih je tudi že bilo uprizorjenih, nekaj uprizoritev pa je napovedanih). Če bo kdaj kdo napravil statistični pregled poslanih besedil oz. ugotavljal razmerja med poslanim in uprizorjenim, in to prej ali pozneje, mislim, da to ne bo tako slabo, še zdaleč pa tudi ne takšno, kot bi lahko bilo.