Zasnova in režija: Janez Janša
Ustvarjalci in izvajalci: Adriano Wilfert Jensen, Boštjan Narat, Jelena Rusjan, Irena Tomažin, Vito Weis, Grega Zorc, Nataša Živković
Dramaturgija: Simona Semenič
Produkcija: Maska Ljubljana
***
Izhodiščno besedilo uprizoritve Kdo je naslednji? je daleč od klasične, utečene oblikovne predloge, iz kakršnih danes (še vedno) nastaja večina gledaliških dogodkov (tj. dramski tekst v neki najbolj »prvobitni« obliki). Kdo je naslednji? izhaja namreč iz specifičnega formata scenarija, ki le deloma določa izvajalca pripovedovanja. Besedilo in uprizoritev želita na prvem mestu poudariti predvsem simboliko tako imenovanega kolektivnega glasu, zato se tudi v odrski postavitvi besedilna predloga med akterji navidezno poljubno razporeja. Njihovi izvajalski značaji niso psihološko fiksirani, ampak fragmentarni in se vseskozi kažejo kot razbita celota posameznikov – družba kot taka. Strukturo scenarija označuje tudi velik obseg didaskalij in napotkov, ki pa so prvenstveno namenjeni igralcem (in bralcem), gledalci so za tovrstno besedilno plat »prikrajšani«. Na to se opira že prvi prizor, kjer izvajalci zgolj »delujejo« po tekstovni predlogi, vendar je pri tem ne izgovarjajo. »v tej epizodi igralci s kredo pišejo imena po tleh / imena poslancev / predsednikov / ministrov / pa tud ministrantov / nadškofov / škofov / in mogoče kakega bogataša / za vzorec / imena se bojo med predstavo izbrisala / to nekaj pomeni / a si že kdaj razmišljal o tem, da bi se tvoje ime izbrisalo / iz kake evidence / statistike / iz kakega spomina / za zmeraj / kar tako.«
Struktura besedila eksplicitno spodbuja gledalčevo miselno sodelovanje in njegovo sprotno opredeljevanje do nestrpnosti, besa in škodoželjnosti do drugačnih, naj bo to na nivoju širšega družbenega konteksta ali v sklopu intimnih nagibov: »a si že kdaj izkusil jezo? / te je že kdaj kak človek ali stvar ali situacija tako razjezila, da te je preplavil bes? / a poznaš bes? / krč, ki ti začne obvladovati telo in misel? / občutek nekakšne nepojmljive sile, ki te premaguje?«; da pa je učinek še intenzivnejši, ustvarjalci pogosto »spodmaknejo« svojo vizualno podobo oziroma neposredno interpretacijo in raje ponudijo projekcije z golim besedilom ali pa dialoge umestijo v odmaknjen prostor videostripa. S tem evocirajo posameznikova stališča še bolj brezkompromisno, saj danih problematik ne uprizarjajo, ampak le prozaično podajajo njihovo vsebino.
To pa ni edina »negacija«, s katero uprizoritev razpolaga; odklon od psihološkega realizma se kaže tudi v verbalnih skupinskih etapah, kjer se z mehaničnim tempom oznanjuje, česa vsega v tej predstavi ne bo: »v tej predstavi ne boste videli nežnosti / ali miline / ne boste videli gomile odkopanih gnijočih trupel / niti slišali joka / ne boste videli krvi / urina / in ne sline / v tej predstavi ne boste slišali krika / smeha«. Zgodi se torej paradoks: gledalec je ves čas sicer udobno umeščen v svoj zatemnjen sedež, nihče neposredno ne dreza vanj, prej obratno, popolnoma se ga prepušča njegovim lastnim interpretacijam in preferencam. Prav tu pa se nahaja temeljna zanka: sporočilo uprizoritve postane kljub distančnim pristopom skrajno intimno, saj je v dobršnem delu prepuščeno izključno sprejemnikovi razlagi. Postavitev ne pokaže fizičnih obračunov, o katerih kar naprej polemizira, ampak nas vsakič znova »prisili«, da se nam (zasebno) odvrtijo v glavi.
Razosebljenje se kaže tudi v prizorih ekscesnega fizičnega napora, kjer izvajalec ob sočasni projekciji in skozi mehanizirano gibanje v plohi besed ne predstavlja več sebe, ampak simbolni prerez družbene klime: »Na kurac mu gre senzacionalnost; Na kurac mu gre sebičnost; Na kurac mu gre sramota; Na kurac mu gre sprenevedanje; Na kurac mu grejo srečni ljudje; Na kurac mu gre, da lahko vsak pove svoje mnenje; Na kurac mu gre demokracija; Na kurac mu gre, da ga sodijo po prvem vtisu«.
Performativna pretiravanja, kopičenje besed, izvedbena spervertiranost in avtomatsko podajanje vsebine so ključni parametri uprizoritve, ki med drugim sestoji iz »off glasov«, grgranja (državne himne), hropenja, neartikuliranih zvokov in šumov, skratka navidezno razrahljane strukturne estetike, ki je kakor da brez trdnih pravil, poljubna, polna repeticij in neobveznega gibanja.
Besedilo Kdo je naslednji? in njegovo uprizoritev lahko beremo kot dva precej različna gledališka materiala. Branje z vsemi vsebujočimi didaskalijami in spremnim tekstom namreč ponuja konkretnejši vpogled v celostno zapisano podobo, medtem ko postavitev marsikaj načrtno odstrani in se osredotoča predvsem na eni strani ekscesno posredovanje besedila, na drugi pa na njegovo popolno popreproščenost. A prav to sta tudi ključna razloga, da se poviša stopnja gledalčeve mentalne angažiranosti in svoboda opredeljevanja.