Leto dni mineva, odkar se je na medmrežju pojavil spletni portal slovenskega gledališča SiGledal. Takrat še zelo v zametkih ter na začetku svoje tvegane in nepoznane poti je do danes dodobra razvil svojo namembnost in prepoznavnost. Ob svoji prvi obletnici delovanja bo dokončno zapolnil svojo vsebinsko tridelnost, ki se je pojavila že kot uvodna idejna zamisel. V preteklem letu je portal vsebinsko širil in nadgrajeval dva svoja dela: Vežo (spletni časopis slovenskega gledališča) in Geslo (slovensko enciklopedijo slovenskega gledališča), vzporedno temu pa so ves čas potekala dogovarjanja o realizaciji še tretjega segmenta Rep (spletni letopis slovenskega gledališča), ki je nastajal v sodelovanju s Slovenskim gledališkim muzejem.
Prve zamisli o ideji in viziji portala segajo v leto 2006, ko so se trije sedanji avtorji (Samo M. Strelec, Tamara Matevc in Gregor Matevc) odločili, da oblikujejo spletno stran, ki bi bila namenjena slovenskemu gledališču – tako na ravni aktualnega dogajanja kot zgodovinske informativnosti. Že na samem začetku so portal želeli opredeliti kot obliko civilnega delovanja in so verjeli, da bo formalni okvir že nastopil kasneje, ob pravem času. Portal slovenskega gledališča www.sigledal.org tako še vedno deluje kot spletna vsebina, ki jo oblikujejo redni in priložnostni pisci člankov, ki so angažirani na popolnoma volenterskem sodelovanju.
Za portal, ki je v minulem letu k sodelovanju privabil kar nekaj gledaliških institucij in posameznikov - ki skupaj omogočajo, da se širijo publicistične vsebine na Veži ter bogati gledališka enciklopedija Geslo - je premestitev gledališkega letopisa v sodobno tehnologijo prav gotovo velik dosežek in napredovanje. Letopis pripravlja in izdaja Slovenski gledališki muzej, v njem je sistematično zbrano osnovno bibliografsko in drugo podatkovno gradivo s področja scenskih umetnosti na Slovenskem. Publikacija izide enkrat letno, v njej pa je popisana minula sezona.
Letopis je bil prvič izdan leta 1967, ko je s samostojno knjižno publikacijo Repertoar slovenskih gledališč 1867 – 1967 počastil stoletnico Dramatičnega društva, začetnika in utemeljitelja Slovenskega narodnega gledališča. Danes veliko bolj dopolnjen in razširjen koncept zbrano gradivo razvršča v osem poglavij, to pa so (ob uvodnih spremnih interpretacijah): kronološki pregled uprizoritev po posameznih gledališčih, kazalo avtorjev z naslovi njihovih del, imensko kazalo avtorjev in soavtorjev, statistična preglednica, gledališki festivali, priznanja in nagrade, bibliografija knjig, serijskih publikacij in člankov, je pripravljen skrbno, natančno. Skozi desetletja rednega izhajanja je ta temeljna publikacija, ki jo pripravlja in izdaja Slovenski gledališki muzej, ne le ostala zvesta svojemu izhodiščnemu namenu, to pa je »sistematičen popis vsega, kar je bilo na določenem področju igrano«, temveč je svojo nalogo razširila in jo skladno z zahtevami časa in razvoja gledališke ustvarjalnosti tudi dopolnjevala. Slovenski gledališki letopis se je potrdil kot verodostojen in zato nepogrešljiv vir osnovnih podatkov o gledališki ustvarjalnosti na Slovenskem.
Nekoč zgolj strnjen med dve platnici, bo zdaj dostopen z nekaj kliki in to širokemu krogu ljudi, ki bodo njegove podatke lahko uporabljali tako za namene širjenja historičnega obzorja kot za potrebe strokovnega raziskovanja.
Mag. Štefan Vevar, urednik Slovenskega gledališkega letopisa, uporabnost podatkov, zbranih v Letopisu, vidi v izrazito dvojni luči. »Prakticirana uporabnost temelji na veliki preglednosti že odigranih premier v zgodovini slovenskega gledališča in na podatkih v zvezi z njimi, na veliki preglednosti avtorskih prispevkov, ki omogoča hitro ovrednotenje prispevkov posameznih avtorjev, igralcev itn. v krajših in daljših časovnih obdobjih itn. Mislim, da je Letopis v tem pogledu dosegel svoj primarni namen. Manj prakticirana ali celo (žal) prezrta uporabnost Slovenskega gledališkega letopisa pa je izraz neizrabe zbranih podatkov kot temelja za raznolike gledališke raziskave, ki se spričo posebne specifike prikaza teh podatkov malodane ponujajo kar same od sebe.«
Letopis nedvomno ponuja izvrstne osnove za tematske in problemske raziskave, ki odpirajo, razčlenjujejo in analizirajo pretekla desetletja slovenskega gledališča. Namembnost publikacije, po besedah Štefana Vevarja, bi skozi raziskovalne metode lahko strokovno in sistematično odgovarjale na vprašanja, ki izhajajo iz razmerij med »nekoč in danes«. Če izpostavimo le nekaj tovrstnih interpelacij: Kaj se dogaja v razmerju med slovenskim in tujim avtorjem v slovenskem gledališču in kako se to razmerje odstira v različnih zvrsteh gledališča? Kakšna so kvantitetna razmerja med »tradicijo« in »inovacijo« v sodobnem slovenskem gledališču? Kakšna je sploh zvrstna razvrstitev denimo 200-tih premier v konkretni gledališki sezoni? Oziroma koliko je od tega sploh še dramskih premier, koliko opernih, lutkovnih ter kakšni so iz tega izhajajoči trendi, če s pogledom zajamemo več sezon skupaj? Kakšne atribute je mogoče pripisati slovenskemu gledališču 90-tih let 20. stoletja z gledišča skupnega imenovalca, razberljivega iz uvodnikov v deseterico Letopisov iz tega obdobja? Ugotoviti, ali/da se število premier v institucionalnih gledaliških v zadnjih letih povečuje in poiskati za to raznolike (sociološke, gospodarske, umetniške …) razloge.
Ivo Svetina, ki je z razumevanjem in voljo do sodelovanja s portalom veliko pripomogel k realizaciji spletnega letopisa, ima do gledališke zgodovine poseben odnos, pa naj gre za ohranjanje gledališkega spomina in njegovega močnega vpliva na prihodnost ali pa za širšo interpretacijo podatkov, ki jih pogojuje nekoč doživeto in reflektirano. »Za odgovor ne bom uporabil izrabljene fraze, da je zgodovina pač naša učiteljica, a vendar; zgodovina gledališča je (še zlasti na Slovenskem) tudi zgodovina naroda, ki je prihajal »k sebi« in postajal nacija z lastno državo. Kar bi se nemara dalo tolmačiti tudi tako, da če se je gledališče res rodilo iz duha naroda, če parafraziram Nietzscheja, da je v trenutku, ko je narod postal nacija s samostojno državo, gledališče opravilo svojo nalogo. Temu, k sreči ni tako, četudi lahko danes konstatiramo, da sicer ljudje hodijo v gledališče, vendar da je to (znova) postala določena oblika »družabnosti«, »druženja«, kot je tudi t.i. »druženje« obisk velikih nakupovalnih centrov, kot zagotavljajo njihovi zagovorniki (tj. trgovci). Gledališče že dolgo ni več prostor, v katerem se odvija visoka maša slovenskega jezika, a tudi ne prižnica, s katere lahko ideologija, oblečena v gledališki kostum, opije gledalca. Predvsem potrebno je raziskovati gledališko preteklost zato, da vemo, kako so se v minulih časih gledališki umetniki spopadali z realnostjo, ki je hrumela okoli gledališke stavbe v prvih večernih urah. Poleg tega pa za nacionalno samopodobo, samozavest in kar je še podobnega pomeni poznavanje gledališke preteklosti tudi potrjevanje oziroma utrjevanje te samopodobe in samozavesti, ne glede na to, da smo že zapluli na razburkano morje globalizacije. Skratka: če nam danes Romantične duše še lahko kaj povedo, in zadnja uprizoritev v ljubljanski Drami nem je veliko povedala (o umazani politiki), potem to pomeni, da smo sposobni vzpostaviti vez s preteklostjo in jo ohraniti večno mlado in dejavno! Zatorej je skrb za to vrsto dediščine, pravzaprav izročila, ne le dolžnost, ampak predvsem duhovno potrjevanje tako posameznika kot narodovega občestva.«
Njegovo stališče o obstoju skupne gledališke zavesti in o opredeljevanju gledališkega trenutka, kot normi za relevanten vpogled tako za nazaj kot naprej, je jasno in pozitivno: »Prepričan sem, da se je gledališče rodilo in da še vedno živi, tudi na Slovenskem, iz »skupne zavesti«, ki je zavest, prvič, da smo otroci večnih komedijantov, ki nikakor niso »drhal«, kot je menila Marija Terezija, in drugič, da se ukvarjamo z nečim, kar se je rodilo prav na začetku človekove zgodovine. Gledališče nas povezuje z zgodovino človeške civilizacije in nam daje moč, da se spopadamo s prvimi prizori konca te civilizacije. Gre torej za resnično univerzalni, ne globalni!, proces, katerega del smo. Poleg tega pa gledališče, tudi slovensko, ohranja pri življenju prastaro izkušnjo občudovanja igre, v kateri si konkretna človekova oseba nadene lik, ki mu spremeni ime, značaj, karakter, ravnanje in nehanje. Zavest, da je gledališče živo, da se odvija pred bolj ali manj začudenimi gledalčevimi očmi in to sinhrono z minevanjem gledalčevega (in igralčevega) česa, je tisto, kar obvladuje tako pretekli, sedanji in prihodnji gledališki čas. Te živosti ne more nadomestiti prav nobena druga umetnost, ne veščina, še manj tehnologija. In ker je ta živost »obsojena« tudi na minljivost, mora inštitucija kot je gledališki muzej, poskrbeti, da takoj, ko gledališka predstava premine, pobere ostanke z odra in jih shrani v ognjevarne omare.
Produktivno sodelovanje med Slovenskim gledališkim muzejem in portalom SiGledal je rezultat obojestranske želje, da bi letopisi zaživeli v polni meri in še bolj kot do sedaj služili svoji funkciji in smislu. Kot razlaga Svetina: »Da je prišlo do sodelovanja med Slovenskim gledališkim muzejem in SiGledal je posledica želje in vse bolj tudi potrebe, da bi Slovenski gledališki letopis bil dostopen, kar najširšemu krogu »uporabnikov«, kot se danes reče, nadalje, da bi lahko v digitalni/spletni obliki pridobivali podatke, ki jih za naš Letopis rabimo do (poklicnih in drugih) gledališč, ter konkretne ponudbe gledališkega režiserja Sama M. Strelca, da bi poskusili skupaj z nastajajočim in vse bolj uveljavljajočim se portalom SiGledal, storiti tisti usodni korak, ki loči papir od računalniškega zaslona, od Slovenskega gledališkega letopisa kot redne publikacije na nekaj več kot 300 straneh brezlesnega papirja, do tiste globalne mreže, ki se ji reče splet, in na kateri, kot menijo nekateri, moraš biti, saj če te tam ni, te nikjer ni! Korak, ki ga, kar nemara ni tako nepomembno, od državnih javnih zavodov s področja varovanja kulturne dediščine (premične in nepremične) zahteva tudi Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.«
Samo M. Strelec, eden izmed glavnih pobudnikov in ustanoviteljev portala, ki se je s postopki arhiviranja srečal že pred leti, v obdobju vodenja ptujskega gledališča, vidi prednost in največji pomen spletnega letopisa predvsem v hitrem dosegu informacij: »Radi bi, da bi ljudem bile informacije dostopne v hipu. Enostavno zato, da bi se lahko posvetili interpretaciji, poglabljanju, komentiranju, postavljanju v kontekst, povezovanju še nepovezanega, iskanju globljih nitk in motivacij. Vsebini. Globini.« Pred leti je na Ptuju razvil arhivski program, imenovan Arhivar, ki ga gledališka javnost še ne pozna, saj se v tem trenutku uporablja samo za interne potrebe v MGP, PG Kranj, SNG Maribor in v LGL. »V Sloveniji se proda več kot milijon gledaliških vstopnic na leto. Pol državljanov gre enkrat na leto v teater, dodajmo temu še vse ljubiteljske gledališke skupine … Močan gledališki narod smo, to pa je potrebno najprej videti in potem še pokazati. Na Ptuju smo razvili program, s katerim smo vsak gledališki dogodek opisali z določenimi parametri. V največji meri je služil potrebam statistike, omogočal je, da smo na enostaven način pokazali, kaj je bilo v eni sezoni narejenega. V Mariboru smo program v marsičem še razvili in dodelali za potrebe mariborske Drame. Če bi vse gledališke hiše uporabljale tak program, bi naredili samo še spletni vmesnik in gledališki muzej, ministrstvo, statistični urad itd. bi lahko kadarkoli zajemali aktualno ažurirane podatke vsakega gledališča. Od tu ne bi bilo več daleč do elektronskega arhiva Slovenskega gledališkega muzeja. Domišljam si, da bi potem čas, ki bi ga nekdo prihranil z zbiranjem virov, lahko posvetil interpretiranju. Vprašanjem, kako dejstva umeščati v kontekst in kontinuum, kako jih vrednotiti, osmišljati. Če povzamem, ambicija programa Arhivar, ki smo ga začeli razvijati na Ptuju, ga dodelali v Mariboru in ki ga danes uporabljata še Lutkovno gledališče v Ljubljani in PG Kranj, je bila ustvariti orodje, ki je elegantno in enostavno in v sekundi ponudi iskane podatke. Orodje, ki neustavljivo vabi, izziva in sprašuje teatrologe: Kaj pa zdaj? Kaj pa s tem?“
Kot idejni pobudnik ima Strelec s portalom vsekakor poseben odnos in osebno relacijo. Je SiGledal ob gledališki režiji ena njegovih glavnih prioritet? »No, na vsak način to ni moje poslanstvo, to ni moje primarno področje, moje srce je vendarle zapisano gledališki režiji in zato mislim, da sem tu zraven precej mimobežno. Pa vseeno: Predstavljajte si, da je aktualni gledališki trenutek 'hiša'. V tej hiši je polno ljudi, vsi imamo žurke in partije in v srečnih trenutkih nastane kakšna prekrasna gledališka predstava, kakšen pravi gledališki Dogodek. Hodimo notri in ven, ven in notri, srečujemo se na teh vhodih/izhodih, se obožujemo, sovražimo, trepljamo, obmetavamo, ploskamo, ignoriramo, včasih smo grobi, pa zopet ljubeči. In tako hodim tudi sam. Včasih me pljuvajo, drugič me božajo ... Skušam zribat masko in puder z obrazov igralcev, obseden sem z gledalcem, s tem, kaj njega muči, kaj on skriva, kaj ga boli, osrečuje, kaj mu daje navdih. In mislim in tuhtam in premišljam o teh stvareh, ko prihajam in odhajam iz te naše hiše. Nekoč pa na enem teh sprehodov zatopljen v svoje misli zatavam in se znajdem za gledališko hišo: na morem verjeti, kaj vidim: preteklost. Obrišem prah in se zasvetijo čudovite zgodbe ustvarjalcev, ki so nekoč živeli tu. Gledam npr. Frana Žižka, ga poslušam in čutim v njegovem srcu enako željo, jezo, upor, hotenje. Zadrhtim od sramu, ker sem do tega trenutka mislil, da sem edini, prvi, najbolj pravi … To, kar je naredil Žižek na Ptuju med 1938 - 1940 je približno tako, kakor da bi danes na Ptuju izdelovali čipe, mikroprocesorje intel pentium! Pa tega ne vemo, ne razumemo, ker se s tem pač nihče ne ukvarja, ker ni “okna”, s katerega bi lahko to občudovali in se ob tem navdihovali!
Velika pozornost ohranjanju gledališke zgodovine tudi Samu M. Strelcu kot režiserju, ki je z gledališčem povezan intenzivno in nepretrgoma, pomeni veliko: »Minljivost je tista, ki nas varuje pred apatijo, otopelostjo, samoumevnostjo. In gledališče je čista minljivost. In zato ne prenese apatije, otopelosti, samoumevnosti. Menim, da ne na odru in ne v dvorani. Zavedanje minljivosti povzroča mogoče tudi malček bolečine, ampak ta odprtost h ranljivosti je nujna, če hočem živeti živ… Preteklost so tla, temelj, zavedanje. Brez zavedanja o preteklosti izumljaš Ameriko stotič in stotič. Vemo: bolj ali manj je bilo vse že videno, stvari zadobivajo le druge oblike. Postavlja se vprašanje: Zakaj ravno v nekem času take in zakaj ravno s temi ljudmi v teh in teh krajih? Brez preteklosti tudi ni razloga za sedanjost. Brez spomina se nam zdi, kakor da bi začenjali zmeraj znova, z nule. Preteklost je naročje, iz katerega je mogoče najprej skromno, potem pa vedno bolj drzno in noro sanjariti: Kaj bi bilo, če bi … Veste, nikoli ni dovolj zapisovanj, fotografij, posnetkov o predstavi, ki izgine, ko pade zavesa. Potem se začne njeno življenje v srcih, spominih ljudi. Nikoli ne veš, kaj kdo nosi po videnem za dolga desetletja v sebi.«
Da pa je celoten spekter idej, zamisli in načrtov dejansko zaživel, se oblikovno in tehnološko nadgrajeval ter konec koncev sploh zavzel svoje mesto na medmrežju, je poskrbel Gregor Matevc, ki kot eden izmed avtorjev portala skrbi tudi za administracijo, razvoj in tehnično izvedbo spletne strani. Izziv s portalom pa je povezal s svojimi lastnimi zanimanji: “Potem ko sem se že skoraj dve leti intenzivno učil spletnih tehnologij, sem hotel s tem znanjem početi nekaj konkretnega. Želel sem se naučiti novih stvari in tudi ustvariti prvo močno in prepoznavno referenco. Znotraj tega pa dodelati potrebno strukturo podatkovne baze, ki bo omogočila optimalno iskanje in navzkrižno referenciranje vpisov.” Kot zgodovinar po osnovni izobrazbi se predvsem trudi ohranjati občutek za aktualni trenutek. Kakor sam meni, moramo zgodovino premišljati ves čas v luči sedanjega trenutka. »Pri ohranjanju zgodovine – kar javna objava letopisa slovenskega gledališča na spletu nedvomno je - gre za iskanje istovetnosti, identitete. Stojimo na ramenih svojih predhodnikov, ponosni smo nanje, identificiramo se z njimi, pri njih iščemo navdih, gradimo na osnovi njihovega dela.«
Za Slovenski gledališki muzej je Gregor Matevc naredil prenos interne baze podatkov, ki jo je gledališki muzej uporabljal za izdelavo tiskane verzije letopisa, v drug podatkovni format in objavo baze na spletu. Podatki v njej so taki, kakršni so bili v originalni bazi - vključno z napakami. Te so za tiskano verzijo korigirali, niso pa jih popravljali v elektronski verziji. Vrednost te baze je predvsem v tem, da gre za dvajset oziroma več let popisane zgodovine slovenskega gledališča, ki do sedaj v elektronski obliki ni bila dostopna javnosti (podatke je bilo moč zbrati samo z listanjem po letopisu).
Trenutno je možno brskati po zapisih in iskati vnose na podlagi datuma premiere, naslova, gledališke hiše, po žanru, po imenu sodelujočih in po načinu, na katerega je oseba pri predstavi sodelovala (režiser, igralec, član zbora itd.). Vse zgornje kriterije je možno tudi kombinirati. Gregor Matevc se zaveda, da gre za prvo objavo slovenskega gledališkega letopisa na spletu, ki je zato še daleč od tistega, kar bi bilo optimalno. Razlogi so predvsem tehnični. »Program, na katerem je tekla osnovna baza, je bil zasnovan konec 80-ih. Žal se sama podatkovna shema od takrat ni bistveno spremenila - program se ni razvijal hkrati z novimi potrebami, ki so se pojavljale pri izdelavi letopisa. Baza ni v skladu z osnovnimi tremi normalizacijskimi stopnjami - to sicer pomeni, da je odzivnejša in hitrejša, hkrati pa je integriteta podatkov slabša (problem različnih oblik imen za isto osebo itd.). To je prvi problem - zaradi zatipkanih imen lahko poizvedba po imenu vrne manj rezultatov, kot je dejanskih vnosov. Drugi problem je v tem, da se revizije, narejene za tiskano različico, niso redno vnašale v elektronski arhiv. Tako lahko v elektronski obliki manjkajo podatki, ki so bili dodani pri reviziji za tisk. Prav tako ni nujno, da so odpravljene napake, ki so bile odkrite pri reviziji za tisk.«
Geslo, ki je zaživelo že pred enim letom, ob samem odprtju portala, je v tem času pridobilo številne podatke o slovenskih gledaliških ustvarjalcih in njihovih biografijah, projektih, ter nagradah. Omenjena gesla v enciklopediji pa bodo zdaj povezana tudi s spletnim letopisom. Po besedah Matevca se bodo s tem informacije še bolj prepletle in dodatno obogatile. Vendar v tej fazi vendarle še ni mogoča optimalna povezava, saj imena v Rep-ovi bazi niso normirana, kar je lahko ovira pri povezavi Gesla in Rep-a. Drugo težavo pa povzročajo nedoslednosti pri dodajanju semantičnih oznak oz. ignoriranje te možnosti s strani večine avtorjev prispevkov na Geslu. Če tega ni, ni česa povezovati. Prav tu pa se križata skupnost in stroka. »Na stroki je, da dodela semantiko, izdela morda gledališko ontologijo, sistem označevanja posameznih enot (ljudi, dramskih tekstov, institucij), naloga skupnosti pa je, da to metodologijo čim dosledneje uporablja pri gradnji Gesla. In če je Rep predvsem stvar institucije (SGM), je Geslo od vsega začetka mišljeno kot projekt, ki ga gradi sama gledališka srenja - bolj kot ga bo vzela za svojega, bolj bo popolno.«
Prizadevanja in funkcije spletnega portala SiGledal se torej na slovensko gledališče vežejo tako na ravni njegove zgodovine kot tudi na živo in perečo aktualnost. Vsi trije deli (Veža, Geslo in Rep) vsak zase poskušajo v kar največji meri realizirati to namembnost in k sodelovanju privabiti čimveč privržencev. Geslo do tega trenutka sestavlja že skoraj 1500 gesel, ki so jih – kot že omenjeno – povsem prostovoljno ustvarili njegovi uporabniki. Posredno pa je ta njihova dejavnost vplivala tudi na hitrejše najdbe določenih podatkov ali oseb slovenskega gledališča, ki so pogosto iskani preko spleta tudi širom sveta.
Geslo je stopilo v kontakt tudi s slovenskimi univerzami oziroma študijskimi smermi, ki se v svojem programu srečujejo s slovensko dramatiko in gledališko kulturo. Do zdaj so se zelo dobro odzvali študenti Filozofske fakultete v Ljubljani, ki so že začeli z vnašanjem svojim seminarskih nalog. Kot študentje slovenistike predstavljajo najmlajše (in nekatere manj mlade) slovenske dramatike in s tem omogočajo širši publiki, da spozna tiste avtorje, ki jih obstoječi literarnozgodovinski pregledi večinoma še niso zajeli.
Spletni časopis Veža – ki v prvi vrsti skrbi za informiranje o tekočih gledaliških dogodkih in njihovih ustvarjalcih ter aktualnih kulturnih problematikah – pa v svoji vsebini združuje raznovrstne prispevke; od dnevnih novic, intervjujev, teorije, poročanj, pisem do debat v klepetalnicah in vtisov/komentarjev k tekočim gledališkim produkcijam. Ekipo v večji meri sestavljajo študentje, ki jih gledališka umetnost zanima tako na strokovnem kot ljubiteljskem nivoju.
Pred portalom SiGledal se še vedno vije neznana in tvegana pot. Še vedno in vse bolj išče gledališke zanesenjake. Tako tiste, ki bi pisali, kot tudi tiste, ki bi to napisano brali.