Bliža se Teden slovenske drame v Kranju, kjer bo spremljevalni program zapolnila tudi predstava Gugalnica v režiji Janeza Lapajneta. Besedilo zanjo je napisal mlad in uveljavljen prozni pisec, študent 4. letnika filmske režije na AGRFT in bodoči filmski režiser Nejc Gazvoda. Agilnost pri njemu ne pozna meja, saj je trenutno vpet v številne aktivnosti: napisal je libreto za mladinsko opero, pripravlja se na izid svoje četrte knjige, načrtuje realizacijo svojega diplomskega filma, največ pozornosti pa ima usmerjene v najnovejši film Janeza Lapajneta »Osebna prtljaga«, pri katerem sodeluje kot koscenarist.
Po številnih proznih delih, publicističnih kolumnah in filmskih scenarijih si se tokrat podal tudi v vode dramatike. Kakšno vlogo so vse te predhodne izkušnje s pisanjem pri tem odigrale? Pred kakšne izzive te je popeljalo dramsko pisanje?
Splošno gledano - soočenje z nekim novim medijem in dejstvom, da bo tokrat moja osrednja točka osredotočenja oder in ne film. Pri pisanju »Gugalnice« mi je bilo všeč, da sem se nekako lahko igral z dialogi. Ravno zaradi omejenosti v prostoru in času na eni strani, sem na drugi strani lahko toliko bolj eksperimentiral z dialogi in besedami.
Tekst Guglanica je nastajal postopoma in kolektivno, je torej rezultat nekakšnih skupnih interesov in sugestij, ki pa si jih v dramsko formo integriral in dokončno oblikoval ti. Kako si se znašel v tem procesu?
Na samem začetku so se začeli pogovori s Primožem Ekartom in Janezom Lapajnetom o tem, da bi se spisalo besedilo za novo predstavo. Naslednji korak je bil ta, da sva se z Janezom usedla in si zamislila osnutke in glavne smernice zgodbe, ki naj bi nastala. Osrednja tema je bila vseskozi znana: obravnavanje krivde in skrivnosti. Nato so sledile debate o likih in stilih igranja. Pravzaprav smo imeli ogromno možnosti, kako se napotiti k realizaciji vsebine. Bilo je predlaganih več opcij; od tega, da bi bili vsi v sorodu pa do tega, da bi bili že vsi mrtvi in bi bili na odru zgolj nekakšni prividi. Na koncu smo potem našli eno izmed najbolj optimalnih izbir.
Konkretno se je začelo tako: Skupaj smo določili karakterje, nato je sledilo nekaj improvizacij, potem pa sem moral resno začeti z delom na razvijanju teksta. Ko sem, na primer, prinesel prvo verzijo začetka Gugalnice, smo jo skupaj prebrali in takoj videli, kje so problemi. S predlogi režiserja in igralcev sem potem postopoma zadevo sestavil v celoto. Včasih so bili previdni, ker niso želeli preveč grobo »drezati« v tekst, ampak sam s tem nimam problemov. Ker sem tudi sam režiser, vem, da je dobro, če so liki in situacije izpiljeni in funkcionalni. Zato je bilo tu kakršno koli »prilagajanje« povsem logično in na mestu. Sploh pa je režiserjeva odločitev, koliko teksta (katerega koli) bo sploh uporabil in koliko sčrtal.
Takšen princip študija nujno zahteva profil igralcev, ki ne čakajo samo na režiserjeve direktive, ampak vključijo vso svojo samoiniciativo, osebnost in lastna igralska vodila.
Ja, to je nujno. Kot režiser igralcem rad zastavljam vprašanja, se zanimam za njihove notranje impulze in namere, ki jih imajo kot določen lik/vloga. Zanima me, kakšno vizijo imajo oni. Na koncu se seveda vedno odloči režiser, a ta odločitev je prav zaradi predhodnih razgovorov lahko bolj učinkovita. On mora speljati zadevo, sploh če pride do medsebojniih razpotij ali pa ker se nekateri preveč začnejo boriti za svoj lik, za svoj »prav« – ki pa ni nujno identičen »pravu« predstave.
To je tvoj prvi stik s profesionalnim gledališčem, kajne?
Ja, s profesionalnim ja, z gledališčem nasploh pa ne. Dve leti nazaj sem na akademiji režiral b-produkcijo Kdo je Bruce?, pri kateri sem sodeloval s študenti igre moje generacije.
Tudi tam je proces nastajanja predstave temeljil na podobnem principu kot pri Gugalnici … Te bolj mika odprt in »eksperimentalnen proces« kot morda bolj »fiksiran«, vnaprej določen?
Dve stvari imam rad. Ali da napišem tekst čisto sam, kar mi nudi delo pri prozi; pri delu z ekipo pa mi je pomembno, da se vzpostavi produktivni dialog z igralci. Na primer tako, da mi podajo pomisleke, ki se jih sam mogoče ne bi nikoli spomnil. Tako sem delal pri Brucu in sedaj pri Gugalnici, pa tudi moj nov scenarij za diplomski film bo potekal podobno. Sem popolnoma naklonjen temu, da z igralci najdemo skupen jezik in se mi načrtne fiksacije ne zdijo smiselne. Igralci in njihove ideje so mi blazno pomembni.
Kaj so ti režiserske izkušnje pri filmih in gledaliških predstavah razkrile glede različnih komunikacij z igralci in igralskih metod?
Vsekakor neke razlike so, ampak bistveno ostaja isto - to je oblikovanje situacij, odnosov, atmosfer prizorov. Bolj gre tu za določene omejitve, ki vplivajo na načine procesa. Gledališče imajo svojo prednost s svojo »omejenostjo« prostora, da imaš določeno mesto, na katerega se vračaš. Če to seveda primerjamo s filmom, ki variira s številnimi lokacijami. Ampak v vsakem primeru gre za nek prostor in situacijo, ki ju moraš narediti prepričljivo. No, pa pri filmu te včasih malo bolj zebe (smeh).
Dramska struktura Gugalnice je dokaj nekonvencionalna. Ves čas se menjavajo komponente časa in prostora. Hipni preskoki iz sedanjosti v preteklost, pojavi delno fiktivnih oseb, vsebina pa na nekih nivojih ostaja dokaj enigmatična.
Ideja, da mora v predstavi biti prisotna neka »skrivnostna« oseba iz preteklosti, je bila dana že na samem začetku študija. Zanimalo nas je, kako postaviti to osebo na oder, da bo funkcionirala kolikor se le da pristno. »Duh« na odru ni seveda nič novega, nismo pa želeli, da bi dogajanje postalo grozljivka, da bi se pojavila horror atmosfera. Če že mora biti kaj resnično grozljivega, naj bodo to odnosi med liki. Fiktiven, fantastičen element bi moral samo podpirati čustva, ne pa da se ga daje v prvi plan, ker si s tem na dobri poti, da se spregleda vse ostalo obstransko dogajanje in sporočila.
Kaj po tvojem mnenju zamika filmskega režiserja, da se poda v ustvarjanje v gledališču?
Oba medija imata pač skupen imenovalec: strast do zanimivih zgodb, dialogov, emocij, odnosov. Morda gre tudi za raziskovanje razsežnosti dela z igralci, vpogled v drugačne načine dela. Vsekakor je veliko razlogov. Zase lahko rečem, da mi je film ljubši kot gledališče, ker se z njim pa več ukvarjam, ampak mi je tudi gledališče izjemno fascinantno in bi se z njim vsekakor še rad ukvarjal.
Zakaj element gugalnice in poimenovanje teksta po njej?
Travma, ki je prisotna v zgodbi, se je zgodila v otroštvu. Predstavlja pač otroški element. Dostikrat dajem naslove po nekih »malih« stvareh, ki pa imajo znotraj dogajanja ključen pomen. V vseh teh t. i. omejitvah, ki sem jih imel, sem moral najti neko malo, zanimivo stvar. V Gugalnici sta to gugalnica in bager. Res je, da je bila ena od možnosti za naslov tudi »Bager«, ampak nekako ni zazvenelo v pravi smeri (smeh). Poleg tega pa je podoba gugalnice izjemno simbolična in tudi odrsko praktična – saj predstavlja tako neko notranje kot zunanje stanje lika, obenem se lahko definira kot samosvoj prostor na odru.
Kako pa, v primerjavi s filmom, dojemaš in čutiš minljivost gledališke predstave? Filme in knjige, vse to imaš spravljeno nekje na varnem. Energija, ki si jo vložil v predstavo, pa je s časom vse manj oprijemljiva in vidna.
V takšnih primerih se rešujem s tem, da o projektih, ki so zaključeni, čim manj razmišljam. Čim prej se lotim nekega drugega projekta. Res je, knjigo imam na polici, filme v video arhivu. Kar mi je resnično žal pri Gugalnici, je to, da je doživela tako malo ponovitev. Ja, tu spet pridemo na večno temo institucionalnih gledališč v razmerju do neinstitucionalnih. Kar pa se posledično razmahne tudi na polje samega medijskega odmeva. Sam sem bil zelo vesel, da smo bili deležni kritike v Delu.
No, ko si ravno napeljal na kritiko … Kakšno je tvoje stališče do kritik na vseh smereh tvojega ustvarjanja? Jih bereš, te ganejo in vplivajo nate?
Po pravici povedano: nikoli ne dam stvari iz rok, za katero nisem prepričan, da je dobra – v smislu, da nisem dal vse od sebe in nisem popolnoma zadovoljen z njo. Ko sem enkrat sam zadovoljen z rezultatom, se lahko dogaja karkoli. Če dobim slabo kritiko in imam občutek, da so bile opazovane in vrednotene »napačne« stvari, me iz tega stališča to prizadene. Vsak ima pač rad dobro kritiko. Ampak tudi tu je prisotna minljivost, saj se na kritiko sčasoma pozabi. Določene kritike pa je bilo vsekakor krasno brati, predvsem literarne.